Marja Bizjak Ažman

Kdo bi bila, če bi to ne bili oni? Kaj bi mi ostalo, če jih izgubim? Če bi morali izbrati štiri posameznike, ki so se najbolj vtisnili v vas, bodisi kot trnje bodisi kot nežen cvet, bi to bila za vas težka ali lahka naloga? Švedska avtorica je napisala štiri novele. Vsako je posvetila eni osebi. »Naša življenja sestavlja še toliko drugih, manjših življenj, ki pridejo in grejo, prijatelji, ki izginejo, otroci, ki odrastejo, in nikoli ne vem, katero od njih v resnici uokvirja moje.« V slovenščino jih je iz švedščine prevedla Lucija Stupica.

Johanna

Johanna je imela dober okus. In rada je obdarovala ljudi, piše avtorica, ko se vživlja vanjo. Nimajo vsi tega v sebi, prirojenega dobrega okusa namreč. Johanna jo je rada in veliko obdarovala in s tem tudi obtežila njuno prijateljstvo. Tisti, ki radi obdarujemo in temu posvetimo veliko pozornosti, se bomo ob podčrtanem stavku morda zamislili. Sama sem se že: »V njenem svetu darila niso bila povezana le z vsebino in embalažo, temveč tudi s stopnjo presenečenja, izbranim časom in aluzijo na preteklost in možno prihodnost. Vsako darilo je bilo preplet referenc, namigov, skritih informacij. Ko so se nakopičila, so sčasoma postala breme, nisem ji mogla slediti. Bilo jih je enostavno preveč, bila so draga in zavezujoča.« Avtorica nam spretno odpira nove perspektive za razmišljanje, ko napiše, da je sama v obdarovanju zaznala celo »kanček nasilja, zmagoslavja premoči«. Ob branem se boste spomnili na kak trenutek, ko ste obdarovali ali bili obdarjen. Včasih se z velikodušnostjo drugih ni moč kosati, je napisala ženska, ki se ob izbranih štirih osebah napiše tudi sama. Johanna jo je nekega dne zapustila. Bolelo je. Verjela je, da je v naravi ločitve tole: »Če z nekom ne moreš biti ves čas, potem z njim nočeš preživeti niti trenutka.«

Niki

Nekateri ljudje pridejo in grejo. Se kar izgubijo v naših življenjih. Nekatere iščemo vse življenje, pa jih nikoli več ne najdemo. Novela o Niki je novela o skrivnostni, precej zmedeni mladi ženski, ki je vse videla črno-belo. Nebesa ali pekel in ničesar vmes, piše avtorica, ampak včasih nas pritegnejo prav taki ljudje, ki si dovolijo živeti zelo po svoje, v trenutku. Neukročeni. »En teden terapevtke ni mogla prehvaliti, naslednji teden pa je zatrjevala, da je popolnoma nesposobna.« Avtoričini opisi izbranih oseb so dragoceni, ker so res tako podrobni, da ob njih lahko spoznavamo sebe ali soljudi, s katerimi delimo prostor. Recimo: »… govorila je, da je ljudje, ki se pretvarjajo, ne zanimajo, prav tako ne taki, ki se ponavljajo, prekinjajo druge, da bi govorili o sebi, bahavi ljudje, ki imajo vedno prav, in taki, ki odprejo usta le, ko so o nečem povsem prepričani. Pa taki, ki se na vso silo trudijo, da bi izpadli pametni, ki povzemajo mnenje drugih ... pa taki, ki se uglasijo z drugimi, ki se na glas strinjajo, čeprav se v resnici ne.« Dober občutek je, ko veš, kaj ti ni všeč. Morda tudi vam niso všeč ljudje, ki imajo potrebo, da v družbi nenehno čakajo na priložnost, da bodo povedali anekdoto. Avtorica je prav ob Niki na ljudi, ki pripovedujejo anekdote, začela gledati kot na ljudi z neko kronično boleznijo, ker, kot piše: »Anekdota je zaprta škatla, ki vodi v še več zaprtih škatel, dokler vsi udeleženci pogovora ne sedijo s svojimi zaprtimi škatlami med sabo, mentalno negibni, privezani na jambor in že z naslednjo anekdoto v glavi.« Zoprn občutek za udeležence. Ponavadi se pretvarjamo, smo vljudni, pripovedovalci pa ne dobijo priložnosti, da uzrejo, da sploh niso zanimivi, ampak s tem nekaj prikrivajo …  Ko človek prebere tako podroben opis, sicer morda sprejemljivi pripovedovalec anekdot v družinskem krogu nikoli več ne bo mogel biti enak. 

Alejandro in Birgitte

Alejandro predstavlja tisti vihar, ki si ga ženske kdaj zaželimo. Nekoga, ki zmeša glavo do konca.  Začaral jo je s plesom: »Kot da bi svoje telo podaril glasbi, svojo fizično obliko prepustil ritmu, brez obvozov in postankov.« Do trenutka, ko ga je zagledala, je avtorica trdila, »da smo ljudje v osnovi racionalni, da so dejanja na splošno motivirana s preračunljivostjo, najsi majhno ali zapleteno, zavestno ali napačno ali brezizrazno, a še vedno s preračunljivostjo …,« potem pa je priznala, da se je motila. »… da je preračunljivost nekaj, kar se poveže z našimi impulzi, norimi divjimi psi, ki dejansko vladajo našemu življenju.« In nadaljuje s podrobnim svežim opisom »nove vrste poželenja«: »… dogovor o začasni čarobnosti, ko so se prostori v naju, ki naju prej niso dosegli, dotaknili.« Včasih si kak stavek preberem večkrat, da ga res ponotranjim in tudi v meni kot bralki doseže nov prazen prostor. Tole sem si podčrtala dvakrat, podroben opis stanja, ko ostaneš brez misli, ko doživiš ob nekom »pristnost, da še enkrat prostovoljno uničim svoje življenje.« Alejandro predstavlja tiste težavne moške, ki živijo brez načrtov in obljub, ki puščajo za sabo bolečino. »Najina zveza je bila kratke sape, pa vendar je ostala vedno, kot da bi se nekaj v meni ovilo okoli njega, nov vzorec za vse prihodnje glagole. Od takrat so se morali vsi, ki sem jih ljubila ali 'ljubila', na začetku za nekaj neizogibnih trenutkov sprijazniti s tem, da sem jih primerjala z njim.«

Pri zadnji noveli o Birgitte (ki predstavlja mamo) sem si podčrtala samo en stavek. »Nikoli ni našla miru, vedno je bil kakšen delček sveta, ki ga je bilo treba nadzorovati, da ne bi ušel iz rok. In to je najbrž bistvo vsake tesnobe: dejstvo, da je življenje po svoji naravi neobvladljivo.« Nekdo na zadnji strani teh provokativnih portretov je napisal: »Ko bi vsak znal tako pisati.«

Objavljeno v reviji Jana,  št. 33, 19. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana