Shutterstock

In potem se je gnojna rana, za katero nismo vedeli, da jo imamo, odprla. Po zakonu o javnem redu in miru vas lahko zaradi glasnega TV-, radijskega sprejemnika ali igranja na glasbilo kaznujejo s 150 do 300 evri (iz predloga novega zakona). Presoja, ali gre v resnici za hrup ali pa so decibeli v mejah normale, je izključno na strani policistov. Ne, ti s sabo ne nosijo nikakršne naprave, ki bi izmerila dejansko stanje. Zakon moramo v dobro družbe spremeniti, prihodnost otrok ne more biti odvisna od dobre volje sosedov.

Preganjamo otroke, ki delajo domačo nalogo – vadijo glasbilo

Zakon o varstvu javnega reda in miru je trenutno v postopku spremembe ter v obravnavi v Državnem zboru RS, zato je zdaj izvrstna priložnost, da vanj vnesemo dopolnilo glede vadenja glasbila doma. Da je to nujno treba storiti, so prepričani tudi na Zvezi prijateljev mladine Slovenije, kjer so to z dopisom in predlogi pristojnim jasno izrazili: »Otroci imajo pravico do ustvarjalnega izražanja, kulturnega in umetniškega udejstvovanja, izobraževanja, svobodne izbire interesov ter pravico do podpore staršev in države.«

Zakon dopušča, da se lahko sosed, ki ga vaše muziciranje moti, s prijavami na policijo dobesedno izživlja nad vami. Nič pa ne more proti puhalniku, s katerim bi na svojem dvorišču preganjali dva odpadla lista – tudi tri ure, če vas je volja.  

Če imamo javno mrežo glasbenih šol, ki je evropski vzor, torej država sofinancira glasbeno izobraževanje, katerega del je neizogibno vadenje inštrumenta doma, je obstoječi zakon najmanj nesmiseln. Če nam je mar za naše otroke, za njihovo prihodnost in napredek, za kakovostno glasbo – bodo politiki naredili vse, da bo dopolnilo sprejeto, kajne? Odgovor ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja na poslansko vprašanje o tem ne vliva upanja. »Seveda je dovoljeno igranje vseh inštrumentov doma. Talenti so dobrodošli v tej državi,« je povedal in pojasnjeval, da konkretne primere proučujejo, a tudi to, da v novem zakonu niso našli neke splošne rešitve za izvzetje igranja inštrumentov.

»Policija v mnogo primerih le opozori, če gre za ponavljajočo se kršitev, pa je izdana globa. Gre za izvajanje zakona s strani policije.«

Ja, vemo, gospod minister. A zakon je problematičen. Že samo en otrok, pri katerem zaradi vadenja instrumenta (zaradi opravljanja domače naloge!) na vrata pobuta policija, je preveč, opozarjajo na Zvezi prijateljev mladine.

Bežali smo z doma

Družina Krečič iz Maribora je glasbena družina, ki se je zaradi pogostih intervencij policije na njihovem domačem pragu odločila napraskati vse, kar je imela, in se preseliti v hišo. Njihova kalvarija se je začela pred osmimi leti, takoj ko so se s tremi otroki preselili v večje stanovanje. Deklice so bile stare dve, štiri in šest let.

Njihovi spodnji sosedi so bili dotlej navajeni, da nad njimi živita starejši osebi, in jih je živahnost otrok takoj zmotila. Potem pa so zaslišali še klavir! Na vrata so potrkali policisti, a jim niso napisali kazni, saj je »hrup« povzročal otrok, star manj kot 14 let. So jih pa nato policisti na poziv sosedov redno obiskovali, tako da so Krečičevi v sili razvili protokol: takoj, ko je otrok prenehal z vajo, so zbežali od doma, da so se izognili travmatičnim srečanjem z modro uniformo.

»Dolgo smo tuhtali, kaj storiti, poiskala sem pomoč pravnika, se nadejala, da bi bilo to mogoče nekako zakonsko rešiti. Pa ni šlo. Preselili smo se v hišo, na srečo smo imeli to možnost, in si tako kupili svobodo. Mož je v stanovanju popolnoma prenehal z igranjem klavirja, saj je bil ob zavedanju, da nekoga moti, ohromljen,« pripoveduje Anamarija Tomac Krečič, flavtistka, članica simfonikov RTV Slovenija. Še vedno je prizadeta, zgrožena, čeprav je njena družina tozadevno varna, pa ji ni vseeno za druge, še posebej otroke in mlade, ki jim zakon dejansko onemogoča možnost, da bi vadili inštrument domu.

»Dolgo sem molčala o tej problematiki, ki smo jo izkusili na lastni koži, a takrat nisem imela moči, da bi se družbeno angažirala. To me je dolgo mučilo. Toliko otrok, ki imajo tovrstne probleme s sosedi, poznam! Krasni otroci, med njimi silno nadarjeni, uspešni tudi na mednarodnih tekmovanjih – tako rekoč cvet naroda!«

Hrup iz lokala je pa turizem

Ker je njen mož študiral v tujini, ji je dobro znano stanje v Švici. Tam imajo enega najstrožjih zakonov o javnem redu in miru in tako iz prakse pove, da jim v stanovanju ni bilo dovoljeno imeti pralnega stroja (temveč v kleti), medtem ko je bilo igranje inštrumenta  dovoljeno ob določenih urah, saj gre po dojemanju švicarskih oblasti za kulturo, dobrobit naroda.

Krečičeva izhaja iz Pirana, kamor se z družino večkrat vračajo in bivajo v stanovanju nad lokalom. »Medtem ko moja sedemletna hčerka ni smela doma vaditi klavirja, ker je bilo to za nekoga hrup, pa v Piranu ni mogla zaspati do 2. ure zjutraj zaradi hrupa v lokalu. Ampak ta hrup je turizem, pri tem policija ne posreduje. Zame je to primitivizem, celo vandalizem.«

Sin je vadil med ščurki

Družina Kunaver iz Ljubljane se ne more preseliti v hišo. Čeprav bi njihovim petim otrokom bilo to gotovo všeč, staršema pa v veliko olajšanje. Zdaj muzicirajo že štirje otroci, dva od njih sta izjemno nadarjena violinist in violončelistka z zlatimi odličji na najpomembnejših tekmovanjih, deklica se ravno te dni pripravlja na tekmovanje v Pragi. Njihova mama Dragica Kunaver se je z občudovanja vredno zavzetostjo borila za njihovo pravico vaditi doma.

Shutterstock

Decembra 2023 jih je prvič obiskala policija zaradi prijave sosede nad njimi. Nadobudni glasbeniki v celem bloku motijo samo njo. »Že eno leto prej nam je vsak dan pošiljala ponižujoča sporočila, naj otroci nehajo mučiti inštrumente; naj nehajo, če ni napredka, naj vadijo dopoldne (ko so v šoli!) ... Grozila nam je s policijo in jo naposled tudi poklicala. Ker so bile božične skladbe, ki so jih otroci vadili za dobrodelni koncert, zanjo preveč. Zgodilo se je v nedeljo ob 11. uri. Globo so policisti napisali na moža, česar – sem izvedela pozneje – ne bi smeli storiti, saj ni igral inštrumenta. Že prej sem policistom rekla, da bodo otroci še naprej vadili in ali to pomeni, da bodo torej vedno prihajali. Ja, so odgovorili, če bo podana prijava, in takrat bomo ponovno napisali kazen. Šla sem se pogovorit na policijsko postajo in tam mi je dežurni policist priznal, da gre za nesmisel, ter se nato celo osebno angažiral, da bi otrokom poiskal primeren prostor za vadbo. Sin je namreč v stiski šel vadit kar v klet, med ščurke – 10-letni fantek! Sosedje so nam celo ponujali svoja stanovanja za vadbo!«

Po pomoč k odvetniku

Ampak za Kunaverjeve to ni bila rešitev. »Najbolj boli, da tem 'posebnim' ljudem država omogoča prijavo otrok, ki vadijo inštrumente. Prav tako boli ravnanje policistov v našem primeru – popolnoma neprimerno sta butala na vrata in začela z besedami: podana je prijava, kaznovani boste!«

Tako je šla Dragica Kunaver k odvetniku in pojasnil ji je, da policisti ne bi smeli oglobiti moža, otrok pa tudi ne. »Načelniku policijske postaje je poslal dopis, prijavili smo delo policistov in izmerili hrup s profesionalnimi napravami za vsak inštrument posebej (violina, klavir, violončelo); ugotovili smo, da smo na ravni dnevne tišine, torej običajnih dnevnih zvokov.«

Tomac Krečič: »Glasba je v dobrobit naroda in vsi otroci – ne samo tisti, ki živijo v hišah – morajo imeti možnost vaditi doma. Ne moremo jih prepustiti dobri volji sosedov. Zato je sprememba zakona nujna.«

Čez nekaj mesecev je sledil pomiritveni postopek (družina, policisti, načelnik in predstavnica ministrstva za notranje zadeve). Kunaverjeva ob tem grenko doda: »To je parodija!« Proti policistoma družina ni želela ukrepati, namesto tega so ju povabili na koncert njihovih otrok v Slovensko filharmonijo, češ, spoznajte, koga sankcionirate. Vendar se policista na koncertu nista pojavila.

Ravno pred kratkim so policisti spet pozvonili pri njih, a s popolnoma drugim odnosom. »Imela sem celo občutek, da jim je nerodno. Bila je podana anonimna prijava in presodila sta, da zvok ni na kritični jakosti. Če prijava ne bi bila anonimna, pa bi morala izdati plačilni nalog, sta pojasnila.«

Prijava na CSD?

In kaj bi se zgodilo potem, ko bi otroci z vadbo nadaljevali, je vprašala policiste. »Omenila sta mi celo vključitev centra za socialno delo. To bi bilo šele ironično!« Družini Kunaver je vse to požrlo ogromno živcev. Trpeli so, priznava Dragica. Takrat niso doma igrali več kot pol leta. Zaradi uvidevnosti do sosedov že ves čas igrajo samo v dnevnem prostoru, klavir so dvignili od podlage, da čim bolj zmanjšajo prehajanje zvoka v spalne prostore sosedov. Pripravljeni so bili tudi vložiti v drago izolacijo sobe, a so jim mojstri dejali, da stoodstotno zvokov s tem posegom ne bi preprečili.

»Poudariti želim, da ni pomembno, ali je otrok zelo nadarjen ali ne, vsak ima pravico do učenja instrumenta in opravljanja domače naloge – torej vadbe – doma. Kje so glasbene šole in šolstvo, da bi se postavili za otroke? Pa ne gre samo za pravico otrok, temveč tudi odraslih glasbenikov. Dokler bo država dajala moč nestrpnim ljudem, bo tako. Teh primerov je veliko in kot družba se moramo res zamisliti.«

Študent medicine: Vadim v strahu pred policijo

Študent medicine se je v stanovanju v Ljubljani znašel v povsem novi situaciji, kakršne prej, ko je živel v domači hiši na Štajerskem, ni poznal. Izjemni mladi pianist, po srednji glasbeni šoli je bil sprejet tako na graško kot ljubljansko akademijo za glasbo, se je sicer odločil za medicino, a si življenja brez igranja klavirja ne more predstavljati. Občasno tudi nastopa. Policija je potrkala na njegova vrata lani spomladi, ko sta s kolegico vadila za njen sprejemni izpit na akademiji.

»Bilo je med 16. in 17. uro, pozvonilo je po pol ure vadbe. Ko sem zagledal policijo, sem bil povsem presenečen. Dokler mi policista nista povedala, da ni dovoljeno vaditi inštrumenta v stanovanju, če koga od sosedov to moti in te prijavi (tudi čez dan), tega nisem vedel. Policista sta ugotovila, da nista zaznala povišane oziroma čezmerne jakosti, zato mi nista izdala plačilnega naloga.«

Tako je izvedel tudi, da soseda njegovo igranje moti. Zgornji in spodnji sosedi se ne pritožujejo, glasba moti zgolj enega. Zato se je odpravil h gospodu v sosednjem stanovanju, s katerim si delita steno, da bi se pogovorila, kdaj bi bilo zanj igranje sprejemljivo. Prijazen in vljuden fant je naletel na hladen sprejem in še danes z razočaranjem ter prizadetostjo v glasu pripoveduje: »Doživel sem zelo ponižujoč pogovor. Sosed me je seznanil, da mu bodo zaradi moje glasbe zgnili možgani. Ko sem ga vprašal, kdaj pa bi lahko vadil, mi je odgovoril: Nikoli! Potem je le dejal, da pogojno dvakrat na teden po eno uro, prej pa moram od njega dobiti pisno potrdilo, da se s tem strinja. Jasno je povedal, da je nasprotnik klasične glasbe.«

Sogovornik je poskušal upoštevati predlagani dogovor ali pa je vadil doma na Štajerskem. Vse to je zelo vplivalo nanj, ga odvrnilo tudi od kakšnega glasbenega projekta, predvsem pa ga je prizadelo. »Ob vsem tem čutim strašno nemoč, saj ne vidim dobre rešitve. Policijsko intervencijo kot odgovor na muziciranje doživljam kot absurd, hkrati pa me je ohromila – vadim v strahu, da se bodo policisti spet pojavili. Če se le da, vadim pianino s slušalkami, a pri komornem muziciranju to ni mogoče.«

Z olajšanjem je spregovoril o svoji izkušnji, češ da je o tem treba govoriti, da škodljive razmere spremenimo. »Ugotavljam, da nisem sam v tem, ampak gre za širši problem. Glasbenikov, še posebej otrok, ne bi smeli kriminalizirati, ker vadijo!«

Pogrešamo odločen odziv šolskega ministra

Na dogodku ob 80. obletnici Konservatorija za glasbo in balet Maribor je ravnateljica Helena Meško izrazila upanje, da bi lahko mladi brez strahu vadili doma. Tudi minister za šolstvo je dejal, da si za to prizadevajo. Upamo, da vsaj za stenami kaj bolj goreče, v javnosti tega namreč ni opaziti.

Odločno besedo ministra za vzgojo in izobraževanje ter vodstev glasbenih šol pogrešajo tudi naši sogovorniki. Predsednica Zveze slovenskih glasbenih šol Tonja Lapanja Brenčič nam je povedala, da so odreagirali takoj ter oddali peticijo v državni zbor in pobudo za spremembo zakonodaje poslali tako na ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, na ministrstvo za notranje zadeve kot tudi na ministrstvo za okolje in prostor. Iz slednjega so jim odgovorili, da se bo spremenila uredba o hrupu. »Žalostno je, da je zakon tako napisan, niti besede ni o jakosti hrupa oziroma vrednosti decibelov, tudi v novem predlogu zakona je zapisana ista dikcija o motečih instrumentih. Sprašujem se, kam nas bo pripeljala vse večja nestrpnost sodobnega človeka,« je zaskrbljena Lapanja Brenčič.