Mediaspeed

Nina, se bojite znova zaupati in ljubiti?
Zaupanja se ne bojim – je pa izbira, ki jo gradiš vsak dan z dejanji, ne z besedami.

Kako vam uspeva sami skrbeti za tri otroke? Koliko pomoči potrebujete pri tem?

Vzgoja je pri nas timsko delo: veliko je pogovora, so jasna pravila in veliko humorja. Učimo se odgovornosti, ne »pridnosti za vsako ceno« ‒ da držimo besedo, pomagamo drug drugemu in ostanemo radovedni. Razumejo, da smo včasih bolj prilagodljivi, a želim si, da ostanejo predvsem otroci: svobodni, igrivi in varni v našem domu.

Seveda je borba za pozornost konstanta, trije otroci na enega odraslega.

Tako da se trudim po najboljših močeh, da se vsem posvetim v meri, ki jo takrat potrebujejo, oziroma da dam vsakemu dovolj pozornosti in ljubezni. Kadar to ne uspe, pa so otroci izredno iznajdljivi, tako da si bodo, če ne drugače, pozornost kar vzeli. Vse izpeljemo s kombinacijo strukture in sprejemanja, da bo včasih kaos.

Imamo preproste rutine (jutranji pogovori, večerni pregled naslednjega dne), jasne vloge in majhne naloge, ki jih otroci prevzamejo po svojih zmožnostih – od pospravljanja do priprave malice.

Ko se ritem podre, izberem prioritete: varnost, zdravje, spanec, odnos. »Mašinerija« je moja skupnost: občasno varuške, koledarsko usklajevanje z babicami/prijateljicami, pa tudi »tete« iz kroga, ki priskočijo, ko snemam ali potujem. Nisem superjunakinja – sem ženska, ki se sicer še uči prositi za pomoč, ampak verjamem v to, da je sodelovanje moč, ne šibkost.

So otroci po očetu podedovali ljubezen do športa?

Max, Emma in Alaska obožujejo šport. Max trenira tenis, Emma gimnastiko, prav tako se je nad gimnastiko zdaj navdušila tudi Alaska. Poleg tega je naš družinski čas odet v deskanje na snegu, kolesarjenje in srfanje na valovih, pa še kaj se najde. Vsi trije pa so absolutno kopija Marka. Vsak seveda po svoje, ampak Marko je poskrbel, da je za njim ostal velik pečat, še posebej znotraj najinih izjemnih otrok.

Mateja J. Potočnik

Kako vse to usklajujete?

Še se učim. Nekateri dnevi stečejo lahkotneje, drugi so čista vaja iz prilagajanja. Učim se prositi za pomoč – ker prositi ni šibkost, ampak zrelost in moč. Vedno bolj verjamem v »delamo skupaj« in v sinhronost: včasih jaz prosim, drugič jaz ponudim. To vzajemnost čutim kot nekaj zelo človeškega – nismo ustvarjeni za samoto, smo bitja skupnosti. Praktično to pomeni, da gradim krog podpore (družina, prijateljice, varuške, včasih starši sošolcev). Sodelujemo.

Veste, čigava razredničarka je bila Petra Zore?

Otroci so krasni, in ko le lahko, imam rada polno hišo svojih otrok in njihovih prijateljev, včasih pa pomaga, da štafeto predam komu drugemu. Usklajevanje je zame kombinacija odgovornosti in miline do sebe – da vprašam, ko potrebujem, in da z enako pripravljenostjo pomagam drugim. Tako je lažje zame in hkrati lažje za ljudi okoli mene.

Celoten intervju in prav tako celotno reportažo z največ fotografijami z dogodka femme fatale 2025 poiščite v oktobrski številki revije Obrazi 10/25. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.

Moda

Maja Ferme: Obraz za fatalno belino