Revija Zarja

Najbrž so gospe, ki praznujejo tako visoko obletnico mature, zelo seksi, je zagodrnjal. Zakaj torej potrebuje dva dni za praznovanje? S sošolci bi vendar rad obujal spomine, za kar je en večer vsekakor premalo. Kapirala?

Prav, sem rekla in začela razmišljati, kaj bi počela s svojimi gimnazijskimi sošolci kar dva dni. Nismo bili ravno preveč ubran razred, zato so srečanja na vsakih pet let kar dovolj pogosta. Niti spodobnega maturantskega izleta nismo spravili skupaj. O, pri cenjenem soprogu pa so obredli pol Jugoslavije, to mi je ničkolikokrat povedal, saj je sam osebno organiziral potovanje in vse, ne boste verjeli, se je izteklo, kot je prav – s počitniškimi domovi, vlaki, avtobusi in ladjami. Domov so se vrnili ob minuti natančno – čez kakšnih deset dni.

»Namesto na morje bova šla konec avgusta z vlakom po Evropi,« je rekel, ko je prišel z obletnice mature. Kako so se imeli? No, še kar, namesto o starih časih pa so govorili predvsem o bolečinah v hrbtenici, holesterolu in krvnem tlaku. To je vse, kar je povedal, potem pa sem poslušala samo še pripovedovanje o potovanju z desetdnevno vozovnico in pustolovščinah, ki naju čakajo. Očitno je imel tako hudo reakcijo na ostarelost svojih nekdanjih sošolcev? Tako je bil navdušen, da res nisem imela moči za protestiranje. Nabasala sva torej nahrbtnika, ljubljena hči, ki naju je peljala na vlak, se je kar križala. Zmešana pubertetnika! Ko bosta obnemogla, pokličita, pa vaju pridem iskat, kjer koli že bosta, je rekla.

Do hotela v Parizu, ki sva ga rezervirala, je šlo vse še kar gladko, tam pa se je zataknilo. Saj so rezervacijo vendar razveljavili, so nama pojasnili brez hudega opravičevanja. Sobe torej ni, lahko pa dobiva apartma za trikrat višjo ceno. Sva rekla jebitese in našla drugo, še kar spodobno sobo. Kar je bilo treba proslaviti s pivom. Za dvanajst evrov. Pa še zanič je bilo. Ampak cenjeni soprog je to še kar junaško prenesel, čeprav ga vsakršno odiranje spravi s tira. Nakar sva šla na železniško postajo rezervirat sedeže za nekaj dni vnaprej, čakala dve uri, in ko sva prišla na vrsto, dama za okencem sploh ni našla kraja, v katerega sva nameravala potovati. Trier? Ne, takšno mesto ne obstaja. In ko ji je cenjeni vrešče dokazal, da vendarle je in da ima železniško postajo in muzej Karla Marxa, ga je užaljeno našla, ampak sedežev na vlaku vseeno ni bilo. Ni več prostora, je rekla. In pika. Iz Pariza sva se potem odpeljala z nekim ekstra hitrim vlakom, za katerega je bilo treba mastno doplačati, splačalo se je, saj je bil v Bruslju čisto zares čez uro in dvajset minut. Le ena majčkena podrobnost je zmotila ekspresno idilo – odpotovali smo z dveurno zamudo. In zamudili neki drugi vlak… Skratka, domov sva se vrnila en dan prepozno, najdražji kosmat, jaz razkuštrana in z oteklimi nogami, precej pomečkana in nekoliko umazana, zato naju je taksist na železniški postaji ocenjeval z nekoliko dvoma. Imava za voznino? »Midva sva samo videti kot klošarja, v resnici pa to nisva,« sem mu razložila. »Prihajava z maturantskega izleta,« je pribil cenjeni soprog. In potem smo se odpeljali.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 36, 9. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.