revija Jana

Zaprte meje, spremenjeni vozni redi, nevidne ovire – le zakaj se nikoli ne more kaj odviti gladko? Gospa Z. je, kot bi brala moje misli (ali pač samo videla obup v mojih očeh), brž predlagala katamaran. Katamaran? Super. Ampak kaj, za vraga, pa bomo z avtom? Zadar, to preklinjano mesto, ki se ga vedno znova poskušam izogniti. Njegovega centra ne poznam, ker nikoli nimam kje parkirati. Samo pristanišče in morje vidim, vedno v gneči, vedno v neznosni vročini. In danes ni bilo nič drugače, le da je bil vročini dodan še val stresa, zaradi katerega so se mi potile dlani na volanu.  Med preračunavanjem časa smo ugotovili, da morda, ampak res morda, še ujamemo katamaran. Ampak to je pomenilo samo eno: pritisniti na plin do konca. Ležernost potovanja, ki se mi je sprva zdela tako osvobajajoča, se nam je zdaj obilno maščevala. Vsak postanek za kavo, vsak daljši pogled na morje – zdaj se je vsaka sekunda zdela ukradena. Nič nisem govorila, samo pritiskala sem na sklopko. Moja pozornost je bila kot laser usmerjena na cesto. V očeh sem čutila zbranost, ki me je opozarjala na nevarnost. Avto je drvel, rohneč požiral kilometre. V notranjosti avtomobila sem čutila vznemirjenje, pomešano z adrenalinom in strahom. Nam bo uspelo? Bomo prileteli do obale še pred odhodom? Nisem bila optimistična. Ladja naj bi odrinila čez 20 minut, mi pa smo bili še kar na avtocesti, deset kilometrov pred Zadrom. Čutila sem utrujenost, čeprav sem bila pokonci šele nekaj ur. Ampak časa za počitek ni bilo. Le za divji, bliskovit ples s cestami in časom.

Srce mi je butalo, kot bi poskušalo prebiti rebra in uiti iz te peklenske dirke. Končno, izvoz za Zadar! Zavila sem ostro, kot bi bila na dirkališču, avto se je zamajal, a ostal na cesti. Takoj nas je pogoltnil mestni kaos. Najprej obvoznica, ki se vije mimo gromozanskih betonskih nakupovalnih centrov, ki so kot nekakšni molohi prekrili staro dalmatinsko krajino. Vsak semafor se je zdel kot zlobna pošast, ki nas želi ustaviti, zadržati, da bi zamudili. Potem se cesta zoži, spremeni se v mestno žilo. Mimo nas so švigali avtomobili, motorji. Vročina je bila neznosna, zrak je migljal nad asfaltom, ki je dišal po izpušnih plinih in pregreti gumi. Blokovska naselja z ometom, ki se lušči, so se vlekla v neskončnost, enako in brezizrazno. Ljudje so sedeli na balkonih, nekateri opazovali promet, drugi so se vdali in samo strmeli v daljavo. Cesta je postala dvopasovnica, a se je takoj spremenila v poligon za živce. Čez most, nad modrino, ki obljublja odrešitev, a se zdi nedosegljiva. Pod nami je bilo Jadransko morje, mirno in vabljivo, a zame je bilo le ovira, ki jo moram prečkati. Drvela sem mimo mestne tržnice, tam se je vrvež povečal do neznosnosti. Dišalo je po svežih ribah, začimbah, znoju. Turisti, ti prekleti, brezskrbni turisti, so se vlekli kot polži, brezciljno, ne zavedajoč se moje notranje panike. Vsakemu bi želela zakričati, naj se umakne! Zavedala sem se, da je moja vožnja na meji dopustnega, morda celo čez njo, a adrenalin me je preplavljal. Moramo ujeti to ladjo! Tokrat ne smemo zamuditi!

Ulica, ki vodi proti pristanišču, je bila ovita v vonj po soli in smeteh, ki se nabirajo v žgoči vročini. Stare, dotrajane fasade, ozke uličice, ki se odpirajo v majhne trge, preplavljene z ljudmi. Mimo restavracij, kjer vonj po morski hrani draži nosnice, mimo butikov s spominki, ki prodajajo kič. Vsa ta scenografija se mi je zdela kot del nekega zlobnega gledališča, kjer sem jaz edina, ki se bori za življenje, medtem ko drugi opazujejo.

In potem ko se je pred nami končno odprl pogled na pristanišče, sem ga zagledala. Katamaran. Velik, bel, eleganten. Preklet. In kar me je zmrazilo do kosti, kar mi je ohromilo dih – vrvi so se že odvezovale! Njegovi motorji so bobneli, kot bi klicali v slovo, kot da se posmehujejo našemu obupu. Plin do konca, avto je zarohnel, zavrla sem tik pred pomolom. Pnevmatike so zacvilile na vročem asfaltu, vonj po zažgani gumi je prerezal zrak, avto se je zatresel in komaj sem ustavila nekaj centimetrov pred robom pomola. Dihala sem na škrge, srce mi je divje razbijalo. Premočena od napora in stresa sem se obrnila proti sopotnikom. Gospa Z. in drugi so že pobirali svoje stvari in hiteli iz avta, komaj čakajoč, da se prebijejo skozi gručo ljudi do ladje.

»Gospa Z.! Kaj pa avto? Kaj pa midve s Tonko?!« sem izdihnila nejeverno, ko so zapuščali avto. Moj glas je bil hripav, prežet z obupom. Tonka, uboga Tonka, se je prestrašeno stisnila pod sedež, le pogled ji je švigal naokoli. Ona se je obrnila. Njen obraz je bil nenavadno miren, brez sledi panike, ki je še vedno trepetala v meni. Pogled, ki ga je usmerila vame, je bil hladen, preračunljiv. Kot da bi me ocenjevala, pa ne kot sopotnico, ampak kot neprijetno, nepričakovano oviro. Njeno telo, že obrnjeno stran od mene, je kazalo le na eno: da so njene misli že daleč, tam na otoku. »Ah, ni panike,« je zamahnila z roko, kot bi odganjala muhasto misel, nekaj nadležnega, kar ji krade čas. »Mi bomo pač šli s temle. Ne moremo zamuditi, veš!« Njen glas je bil zdaj že povišan zaradi hrupa motorjev, skoraj kričanje, a še vedno brez vsakršne topline. »Ampak ... pustili naju boste tukaj? Sami?« Nisem mogla verjeti, glas mi je trepetal. Zadar! Mesto, ki ga ne poznam in ne maram, in to še s Tonko, ki nervozno čemi pod sprednjimi sedeži. Občutek sem imela, kot da me je nekdo polil z ledeno mrzlim curkom. Pričakovala sem vsaj malo panike, kakšno iskanje rešitve skupaj. Ne pa to. Ne te ravnodušnosti. Njen glas je bil zdaj že oddaljen, njen pogled usmerjen h katamaranu in ne k meni: »Ja kaj pa moreš. Parkiraj nekje avto pa pridi za nami. Saj boš že ujela kakšno ladjo. Boš prišla za nami. Saj se boš že znašla.« Šok. Globok, leden šok. Ni se šalila. Ni bilo pretvarjanja. V njenih očeh ni bilo sledi dvoma, nobene skrbi. Mislila je resno. Pustila me bo. Odpisala. Prekrižala. Ženska, s katero sem nameravala preživeti dopust, mi je preprosto obrnila hrbet. Na tuji obali. Odšla je, ne da bi me pogledala. Njen oddaljujoči se hrbet se mi je zdel kot nekakšna izdaja v gibanju, pečat na moji usodi. Drugi sopotniki so ji sledili, prav tako ne da bi se ozrli nazaj. Vstopili so na katamaran, ki je vsako sekundo postajal hrupnejši. Motorji so se drli na ves glas. Ladja se je počasi, zlobno, odlepila od pomola, se obrnila in začela oddaljevati v modrino morja. Nihče mi ni mahal s katamarana. In v tistem trenutku se mi je zrušil svet. Vse, kar sem mislila, da vem o ljudeh, o odnosih, o zanesljivosti, se je sesulo v prah. Sama. V Zadru. S Tonko. In z bolečino v prsih, ki ni bila posledica hitenja.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 30, 29. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana