Ujeti trenutek

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Že nekaj časa tule ob naju sedi starejši gospod. Zelo, zelo je suh,« je kar naenkrat izstrelila. Zadnjih deset minut nisem bila več novinarka. »Poglej, kaj si mi naredila,« sem smrkala v zadregi. »Si pozabila, kaj si predlagala ob najinem prvem stiku?« je skomignilo dekle, ki sem jo poimenovala kar šepetalka dušam. »O za boga milega!« mi je ušlo.

Bi opravila intervju z medijko Marijo Verdinek, tisto punco, ki se pogovarja z dušami? Joj, kje ste pa mene našli, sem debelo pogledala namestnico urednice, češ da ni to ravno tema, ki bi mi bila blizu. Sem namreč težak oreh za vse, česar ne morem videti, slišati, otipati ali si vsaj logično razložiti. »Ah, še boljše!« je vzkliknila.

Nasveti

Preženi smrt, vrni me v življenje!

Oh, kakšna frajerka! 

Človek ob besedi medijka nekako pričakuje starejšo gospo, ki bo prižgala sveče, gledala nekam skozte in si mrmrala v brado: »Čutim prisotnost ...« No, kar pozabite na kristalne krogle in skrivnostno šepetanje! Marija je mlado, navihano dekle, ki prekipeva od energije, se res res veliko smeji in se, kadar ji duše ne dajo miru, z njimi tudi pošteno spre. Odštekana je – v pozitivnem smislu. Po lahkotnosti klepeta in tonu glasu bi zlahka rekla, da s strastjo pripoveduje o vsem drugem kot pa o svojem turbulentnem odnosu z dušami.

Ampak kdo je Marija, kadar se ne druži s tistimi, ki jih ni več med nami? Predvsem mama dveh nadobudnežev, partnerica ter lastnica dveh psov in konja. Pravi, da so družina in živali njen odklop, čeprav od sveta duš v resnici nikoli ne more povsem pobegniti. »Duše preprosto ne odnehajo. Vedno se najde še kdo, ki nekaj potrebuje, zato je včasih težko zares odklopiti.«

Pot do poklica, ki ga opravlja danes, je bila vse prej kot običajna. Obiskovala je srednjo veterinarsko šolo, nato jo je fakulteto za varnostne vede, a se nikjer ni našla. Namesto tega je odprla salon za urejanje nohtov, in kot temu hudomušno pravi, postala »superpodjetnica«. »Zakaj bi človek rekel samostojna, če je lahko super?!« razposajeno zaploska, da jo je veselje opazovati.

Osebni arhiv

Mami je spet odtavala

Skušam si predstavljati, kako je z družino nekje v naravi, pri konjih, ko nenadoma odtava po svoje. Kako to sprejemajo domači, me zanima. »Partnerju ponavadi rečem: 'Čakaj, samo malo.' To je moja tipična reakcija, kadar se zapletem v pogovor z nekom drugim,« se zasmeji. Še vedno spremlja, kaj se dogaja okoli nje, in mimogrede celo odgovori, če jo kdo kaj vpraša. »A glavni fokus imam drugje. Kadar je komunikacija res intenzivna, samo rečem: 'Čakaj, zdaj ne morem,' in partner že točno ve, da imam debato z dušnim svetom.« Je bil že od začetka tako razumevajoč? »No, zanj to ni bilo ravno samoumevno. Bilo je bolj v smislu: 'Okej, kaj se pa zdaj dogaja?' Ampak sčasoma je tudi ta nenavadni del našega vsakdana povsem sprejel.«

Obisk pokojne babice

Njena pot v medijstvo se je sicer začela po smrti stare mame. Že večkrat je pripovedovala, da ji je prav ona povedala za njene sposobnosti. Kako – povedala? Si jo slišala tako, kot zdaj slišiš mene? Se je pojavila podoba, občutek? »Takrat sem bila s psičko na pokopališču, kamor sicer ne zahajam pogosto. Prikazala se mi je tako jasno, kot bi jo gledala pred seboj, le da je bila visoko nad mano in je sijala. V celoti sem videla njeno telo, vendar to ni bilo fizično telo. Ko rečem, da mi je povedala, mislim dobesedno to – bile so besede, bil je pogovor,« pokima Marija, ki se vsega skupaj ni prestrašila.

Ravno nasprotno, postala je radovedna. »Staro mamo sem vprašala, kaj to zdaj pomeni. Rekla sem ji: 'Povej mi, kako to gre, zakaj, čemu, na kakšen način.'« In tako se je začelo njeno spoznavanje medijstva, pokojna stara mama pa je postala njena vodnica. »Pomagala mi je razumeti koncept vsega tega in mi predajala informacije, da mi je bilo lažje.«

Klepet z dušami

Ali enako komunicira tudi z drugimi dušami? »Ja. Duše sicer hkrati slišim in vidim, ob tem pa zaznavam njihovo energijo. Slika mi nekaj sporoči, potem slišim besede, občutek pa vse skupaj še potrdi. Kadar imam medijstvo, si na začetku vzamem nekaj trenutkov, zaprem oči in se, če povem čisto po domače, z eno nogo preselim malo višje, duše pa pridejo nižje. Srečamo se nekje na sredini, jaz pa spremljam, kaj mi kažejo, govorijo in kaj ob njih začutim,« mi skuša razložiti, a si težko predstavljam. Nadaljuje, da vidi duše skozi podobe, ob tem pa zaznava njihov značaj in prejema besede, včasih tudi številke. »Nekatere duše so tako intenzivne, da jih komaj dohajam. Takrat jim rečem: A lahko malo počasneje? Jaz ne morem tako hitro! Joj, njim se očitno vedno nekam mudi,« pomaha z rokami.

Ujeti trenutek

Ponoči dajte mir! 

Se prestraši, če jo obiščejo ponoči? »Odkar sem drugič zanosila, so se nekako umirile in mi dale noč zase. Prej je bilo tega precej.« Zakaj ravno ponoči? »Takrat večina ljudi spi, kolektivna energija miruje in duše po mojih izkušnjah lažje pristopijo. So pa pri teh prebujanjih večinoma prijazne in nežne.« Večinoma? »No, ena izkušnja res izstopa. Neko noč me je neki fant tako močno prijel za noge in potisnil ob posteljo, da se je zbudil še partner. Tako je bil iz sebe, da sem najprej morala pomiriti njega, šele potem sem se lahko ukvarjala z dušo,« pove in prizna, da nočna prebujanja niso ravno prijetna.

»Kadar je vsega preveč, jim jasno povem: 'Ne želim tega na tak način. Dovolj je, a se lahko malce umaknete? Imam svoje življenje in potrebujem tudi svoj mir.'« Z dušami je zato sklenila nekakšen dogovor. »Osem ur mojega časa imate, potem imam pa dva otroka in se moram ukvarjati tudi z njima. Če grem v trgovino, me, prosim, pustite, da nakupim in grem ven!« Čakaj, Marija. Hočeš reči, da nas ves čas poslušajo in gledajo? »Ja kaj si pa mislila? Poslušajo te, tako da le glej, kaj govoriš!« me podraži. »Šalim se. Včasih so prisotne intenzivneje in jih bolj zaznavamo, drugič manj. Duša je kot sonce – lahko je tukaj, v Trbovljah in Mariboru hkrati, vsakdo pa jo lahko zaznava na svoj način.«

Temačne reči

Pa jo kdaj zgrabi dvom, ali ne bi bilo česa bolje zadržati zase? »Predam, kar vidim, slišim, čutim in zaznam, kaj boš s to informacijo naredila, pa je tvoja odločitev. Nimam pravice odločati, kaj bom predala in česa ne. Če mi je nekdo zaupal in prišel k meni, da bom njegov kanal, moram predati, kar prejmem. Če skozi ta kanal, če povem s prispodobo, vržejo deset kilogramov težko zlato kocko, ti jo moram dati. In če vržejo vrečo smeti, prav tako. Morda ti bo življenje spremenila zlata kocka, morda prav vreča smeti. Kdo sem jaz, da odločam, katero sporočilo je zate pomembno?« se resno nagne naprej Marija. 

Suhi gospod – oči, si to ti?

»Drugače pa en gospod zelo vztrajno sedi zraven mene in čaka, ali bo lahko kaj povedal,« nenadoma izstreli Marija. U, super, malo začimbe za dramaturški lok, pomislim, čeprav se nekaj v meni zdrzne. »Zelo prijazen je, malo starejši, nevsiljiv, miren. Deluje mi precej suh. Pravzaprav zelo suh … Ja, pravi, naj kar rečem, da je suh,« se zahihita proti svoji levi. »Pa ves čas mi poudarja svojo srajco. Je to kdo od tvojih?«

Kaj delaš, Marija? To ni smešno. »Ja, saj si rekla, da greva odprto v to. Kaj zdaj?! Ta gospod je pač prišel. Pravi, da želi že s tem, da ti ga omenim, potrditi, da ima vse skupaj smisel. Imam občutek, da bi ti z veseljem rekel, da te ima rad, ampak bi bilo to malo čudno slišati iz njegovih ust. Glede na spomin, ki ga imaš nanj, bi bilo to zanj … neobičajno.« Debelo pogoltnem.

»Je to tvoj dedek? Oči?« me vprašujoče pogleda Marija.  »Okej, zdaj mi je pa pribil: 'A sem videti toliko star?!' Dobro, razumem … Pravi, da je zelo ponosen dedek.« Za hip obmolkne, kot bi poslušala. »Pravi, da bi bilo zelo dobro, če bi nehala premlevati o njegovem odhodu. Nenehno si ustvarjaš občutke krivde, ki te glodajo in razjedajo. 'Za ušesa bi te!' pravi.«

V grlu me zapeče, komaj pogoltnem slino. »Vprašaj,« me spodbudi. »Bila sem prepozna … Prepozno sem prišla.« »Nikoli ni prepozno, pravi. Ta prizor je gledal že izpred vrat, kot da je svoje telo zapustil prej in se od njega že poslavljal. Pravzaprav si skozi vrata priletela skozi njega. Si predstavljaš, kaj ti opisujem?«

Pokimam. Nočem biti patetična. Res ne. »Vesna, tvoj oči je dobro. Na drugi strani pravi, da lahko globoko diha.« Prav to. Dušenje. Kisik. Dihanje … »Daj, nehaj že premlevati to,« nadaljuje. »V redu sem, pravi. Telo pač mora na neki način umreti, da lahko greš.« Razum se upira, ampak vse to … Kako bi lahko vedela? Iz ust ne spravim besede. Dlan pritisnem na ustnice in pošljem poljub.

»A veš, da si ga poslala v pravo smer?« se nasmehne Marija.

In zdaj – kaj s tem?

Prisluhnila sem ji. Odprto. Brez predsodkov. Pa po koncu tega najinega zmešanega pogovora verjamem v duše? Verjamem, da je Marija zares klepetala z mojim pokojnim očetom? Iskreno? Ne vem.

Preostale podrobnosti najinega pogovora bom zadržala zase. Moje so, intimne. Prav pa je, da razgrnem ozadje očetovega slovesa, saj šele z njim nekateri koščki pogovora dobijo pomen.

Oče je izgubil kruto bitko z rakom. Bolezen je njegovo telo povsem shujšala. Bil je zelo, zelo suh. Srajce je res veliko nosil, vendar v Marijinem opisu ne prepoznam ničesar tako značilnega, da bi me posebej zadelo. Toda dihanje … Očeta je mučila huda dihalna stiska in strah pred dušenjem. Tako je tudi umrl. Sam. Skozi bolnišnična vrata sem priletela, ravno da sem ujela njegovo zadnjo sapo. Da sem bila prepozna, me razjeda še danes. In še nekaj: oče mi ni govoril, da me ima rad.

Kanaliziranje in medijstvo

Kakšna je razlika? Marija kanaliziranje opisuje kot proces, pri katerem po »energijskem kanalu« prejema sporočila iz dušnega oziroma energijskega sveta. Medijstvo pa pomeni predvsem namensko vzpostavljanje stika s pokojno osebo.

revija Jana