Shutterstock

 »V komunikaciji ni pomembno samo, kaj rečemo. Včasih je še pomembneje tisto, česar ne rečemo. Ker komuniciramo skoraj ves čas, smo se določenih misli, besed in stavkov že tako navadili, da se jih včasih niti ne zavedamo več,« v knjigi Govori in inspiriraj zapiše Polona Požgan, predavateljica, mentorica in podpornica žensk, ki si želijo izboljšati svojo komunikacijo. Ali poznate pet strupov, ki nam grenijo življenje? Žal so v našem vsakdanu še kako pogosti. Dobra novica je, da lahko te najpogostejše navade, ki jih uporabljamo skoraj vsi, zmanjšamo ali v celoti opustimo. 

Tanja Mendillo

1.     Nenehno pritoževanje

»Ljudje se znamo pritoževati nad skorajda vsakomer in vsem: nad vremenom, prometom v službo, slabo kavo na bencinski črpalki, šefom, ki spet teži, in tudi nad nogavicami, ki ležijo poleg koša za umazano perilo. Seznam ljudi, stvari in dogodkov, nad katerimi se lahko pritožujemo, je seveda neskončen. Naj vam zaupam skrivnost,« prišepne Polona, »ne glede na to, čez kaj udrihate, se v resnici vedno pritožujete samo nad enim: nad samim sabo.

Ko se pritožujemo, imamo namreč samo dve možnosti: lahko se pritožujemo nad nečem, česar ne moremo spremeniti, ali nad nečem, kar lahko. Kadar se pritožujemo nad tistim, česar ne moremo spremeniti, se v resnici pritožujemo nad svojo nezmožnostjo, da s temi stvarmi ali ljudmi živimo. Ena takih je vreme, na katero vemo, da ne moremo vplivati. Torej se v resnici pritožujemo nad tem, da se nismo sposobni spoprijeti z mrazom, dežjem ali vročino. Za nas gre, ne za vreme!

Kadar pa se pritožujemo nad nečim, kar bi lahko spremenili, a tega ne naredimo, smo razlog za nezadovoljstvo spet mi, ker se ne spravimo v akcijo.

Rešitev: bodisi sprejmimo, česar ne moremo spremeniti, ali pa začnimo akcijo in se lotimo spremembe, ki si jo želimo. Morda nam bo koristilo tudi, če pomislimo, da s pritoževanjem dejansko škodimo sebi in ljudem okoli nas. Običajno menimo, da se bomo s tem nekoliko razbremenili, da bomo 'odložili breme'. Res se med pritoževanjem nekaj sprošča; žal pa ne frustracija, temveč stresni hormon kortizol. In ta, med drugim, posredno vpliva na rušenje imunskega sistema, zaradi česar smo bolj dovzetni za bolezni. Namesto razmišljanja o tem, kaj nam manjka in česa nimamo, pomislimo na vse, kar imamo. Pritoževanje zamenjajmo s hvaležnostjo.«

Shutterstock

2. Dežurni kritik

»Zagotovo tudi vi poznate ljudi, ki vse kritizirajo: soseda, ki je na pikniku pojedel preveč hrane, avto, ki si ga je kupil sodelavec, sorodnika, ki čudno vzgaja otroka, frizuro, ki si jo je omislila znanka ... Med vsem, kar lahko uniči naš odnos s sočlovekom, je kritiziranje na prvem mestu. Če že moramo kritizirati, vselej kritizirajmo dejanje in ne človeka, njegove osebnosti in značaja.

Kritiziranje sicer več pove o tistem, ki kritizira, kot o tistem, ki ga kritizirajo. Pogosto je povezano s pametovanjem, kot da mi vemo najbolje, in dajanjem nasvetov, za katere nas nihče ni prosil. Več kritizirajo tisti, ki so bili v zgodnjem otroštvu pogosto deležni kritike staršev, sorojencev in učiteljev. Za otroka, mlajšega od sedem let, vsaka kritika pomeni, da je slab in nesposoben, saj vedenja ni sposoben ločiti od osebnosti.

Rešitev: razmislimo, kako pogosto kritiziramo in ali je naša kritika usmerjena v človekova dejanja ali proti njegovi osebnosti. Dovolj je tudi, da se vprašamo, koliko smo upravičeni do kritike in ali res moramo biti bolj papeški od papeža. Smo zares poklicani k temu, da govorimo, kaj je prav, in ali so naša mnenja edina zveličavna in pravilna?

Če kritizirajo nas, pa pomislimo, da je kritika le mnenje drugega človeka. Zaboli le, če pade na rano. Morda je to priložnost, da se vprašate, zakaj vas te besede bolijo.«

Shutterstock

3. Strastno obrekovanje

»Tudi posledice obrekovanja so lahko uničujoče. Obvladajo ga že otroci, odrasli pa smo ga tako izpopolnili, da bi nam moralo biti vsaj malo nerodno. Obrekovanje je tihi način trpinčenja. In to zelo preprost, saj tistega, ki ga trpinčimo, načeloma ni v naši bližini, kar pomeni, da se niti braniti ne more. Povezano je s širjenjem negativnih informacij, iskanjem napake pri drugih in naslajanjem nad zmotami, nesrečo ter sramoto drugih, da bi malo potolažili sebe. Če najdemo napake pri drugih, smo mi nekoliko bliže popolnosti. Opravljamo torej zato, da bi sebe pokazali v boljši luči, da bi poudarili, da smo pomembni in da smo mi tisti, ki imamo prave in verodostojne informacije.

Rešitev: ko nam bo naslednjič kdo želel povedati kaj o skupnem znancu, ki ga ni zraven, lahko uporabimo Sokratov preizkus trojnih filtrov. Ko mu je prijatelj želel nekaj povedati o osebi, ki je ni bilo zraven, ga je namreč Sokrat ustavil in rekel: 'Preden mi to poveš, naj ti zastavim tri vprašanja. Prvič, ali je to, kar mi želiš povedati o drugem, resnično? Drugič, ali je to, kar mi želiš povedati, zanj dobro? In tretjič, ali je to, kar mi želiš povedati, za najinega znanca koristno? Če ni niti eno, niti drugo, niti tretje, mi raje ne govori.'

Enako velja za vse nas. Če nimamo povedati ničesar resničnega, dobrega ali koristnega, potem raje niti ne govorimo.« Seveda to ni preprosto, se strinja Polona Požgan. »Prepričana sem, da vas bodo večkrat označili za čudake, če se boste odločili, da ne boste obrekovali. Rekli bodo, da se imate za nekaj več, in najbrž boste naslednja žrtev obiranja prav vi.« Pa kaj zato! Vsaj ne boste soudeleženci pri »zločinu opravljanja.«

Osebni arhiv

4.  Negativizem iz dneva v dan

»V 80 odstotkih primerov naši možgani, v vsaki situaciji, najprej pomislijo na nekaj slabega. Pa dobra novica? Sami sebe lahko sprogramiramo drugače. Naj vas vprašam: kakšne novice berete? Kolikokrat dnevno? S kakšnimi ljudmi se družite? In kaj se z njimi pogovarjate? Je za vas življenje trpljenje? Ni praznik, ampak je delovni dan? Ali verjamete, da vsaka ljubezen enkrat mine? In da ne morete vsak dan jesti potice? Si večkrat rečete, da nimate sreče?

Odgovori na ta vprašanja so zelo pomembni, ker vse, kar beremo, gledamo, poslušamo ali doživljamo, postane del nas. Komunikacija, ki jo imamo sami s sabo, v svoji glavi, 24 ur na dan, je najpomembnejša. Je namreč podlaga za vse druge. In prav na to, interno komunikacijo, imamo največji vpliv. V zadnjem obdobju je med nami vse več jeznih ljudi, ki slabo počutje in negativizem brez zadržkov ter filtra sipajo po vsakomur, ki jim prekriža pot. Psihologi bi nam povedali, da je ta jeza samo posledica strahu, ki ga čutimo pred neznanim. Neznanega in nedorečenega pa je v tem času veliko. Pa tudi sicer Slovenci ne slovimo po pozitivni naravnanosti.

Rešitev: prepoznajmo stavke in besede, ob katerih se ne počutimo dobro, take, ki so nam jih nekoč povedali tako, da jim danes verjamemo in po njih celo živimo. Edini način, da dobimo svojo moč nazaj, je, da imamo popoln nadzor nad svojimi mislimi. Ko se pojavi negativna misel, jo ustavimo in nežno zamenjajmo s pozitivno: s takšno, ki nam služi in nam dela dobro.«

5. Nesprejemanje odgovornosti

Si kdaj rečete, da ste sitni, ker že ves dan dežuje? Ali pa da ste nesrečni zaradi partnerja? Pa so za našo nesrečo, neuspehe, slabo voljo, za vse, kar se nam v življenju dogaja, resnično krivi drugi? »Dokler za svoja čustva v odnosih krivimo druge, ne moremo spremeniti ničesar. Ostajamo v vlogi žrtve in s tem pogosto tudi manipuliramo z drugimi. Za dobre stvari, ki se nam v življenju zgodijo, seveda ni težko sprejeti odgovornosti. Težje je, ko gre kaj narobe.«

Rešitev: šele ko sprejmemo odgovornost za svoje življenje, postanemo kapitani svoje ladje, v knjigi zapiše avtorica. Ob tem pa priznava, da je iskanje odgovornosti zagotovo ena najzahtevnejših nalog; ena tistih, s katero se bomo ukvarjali vse življenje.

Objavljeno v reviji Jana,  št. št. 37, 16. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana