Profimedia

Vsakega avgusta, ko se spominjamo obeh atomskih bomb, ki sta padli na Hirošimo in Nagasaki, mi odmeva v glavi naslov knjige, ene izmed dveh, ki sta še posebej zaznamovali moje otroštvo – Sadako hoče živeti. Napisal jo je avstrijski pisatelj Karl Bruckner po resnični zgodbi dvanajstletne deklice, ki je bila od središča eksplozije v Hirošimi oddaljena le kilometer in pol. Oba s starejšim bratom sta zbolela za levkemijo in oba sta verjela v staro japonsko vražo, da jima bo bog izpolnil željo, če bosta naredila tisoč papirnatih žerjavov. Brat je omagal že pri polovici, knjižna Sadako pa jih je naredila 990, preden je umrla. Za resnično Sadako se ne ve, koliko žerjavov je viselo na nitkah nad njeno posteljo, so pa preostale papirnate ptice naredili njeni sošolci in prijatelji ter jih pokopali skupaj z njo.

Če je že bilo treba tako nečloveško končati drugo svetovno vojno (v sončni prah sežgati predvsem civiliste in radioaktivno kontaminirati preživele), pa marsikomu še danes ni jasno, zakaj je bilo treba vreči drugo bombo. Prva z obogatenim uranom, druga s plutonijem … verjetno so Američani novo smrtonosno orožje preizkušali na ljudeh. Kar počnejo še danes in ne samo oni. Vojne so potrebne tudi iz komercialnih razlogov, da se vidi, kaj kdo ima – in po čem. In, seveda, najnevarnejše orožje smejo imeti le najmočnejši in najpomembnejši, zaradi obrambe seveda. Očitno imajo prav – po Kremlju in Beli hiši ne padajo bombe in rakete, niti atomske niti kakšne druge. Za zdaj.

Koliko ljudi je umrlo na Japonskem in koliko jih je z življenjem plačalo nesrečo v černobilski jedrski elektrarni? Gre za največji atomski katastrofi doslej, s tem da je bila prva namerna, druga pa posledica precejšnje malomarnosti. Številke o žrtvah so različne, odvisno pač od tega, katera stran jih objavlja. V Černobilu sem bila deset let po nesreči z dopisnikom Dela, ki je bil takrat, ko je reaktor eksplodiral, v Moskvi. Območje okrog elektrarne je bilo ograjeno in strogo varovano, a nekako je prepričal varnostnike, da so naju spustili skozi. Pogled na oskrunjeno pokrajino je bil grozljiv – posušeni iglavci so štrleli v nebo, trava je bila visoka do ramen, koprive so segale do streh, lapuhovi listi so bili velikanski kot senčniki. Ob cestah je rasel mah, če si ga gledal z ene strani, je bil zlat, če z druge, pa je bil rdeč. Nikoli niso videli v teh krajih takšnih rastlin. Govorili so, da so bile mačke, ki so se skotile po nesreči, dolge več kot en meter in da so se jim trebuhi vlekli po tleh. Kot v posmeh so bile ob poti table z napisi »Varujte naravo«. Okna in vrata pritličnih lesenih hiš so bila zabita z deskami, češ, ne vdirajte, vrnili se bomo. Nekateri so se res. Država jih je izselila in jim obljubljala stanovanje in delo, številni so ostali brez enega in drugega. Pa so se raje vrnili na kontaminirano območje kmetovat in tudi sami so bili radioaktivno kontaminirani. Radioaktivnih pridelkov seveda niso mogli nikomur prodati, sami so jih pojedli, kar jih je še prej spravilo v grob. Če gledaš atomske katastrofe od daleč, je precej drugače, kot če jih doživljaš. Mimogrede, svet ima toliko atomskega orožja, da bi se lahko vsaj dvajsetkrat razstrelil. Kdo bi si upal prvi? Ko gledaš voditelje najmočnejših držav, je skrb na žalost upravičena.

Te dni so Japonci, še posebej tisti iz Hirošime in Nagasakija, starejši od 80 let, zelo veliko govorili proti vojni, po drugi strani pa so bili srečni, ker so še živi. Spominskih slovesnosti, pohodov za mir, opozoril temu noremu svetu, naj se spametuje, je bilo veliko. A je vse skupaj žal minilo kot pač še ena spominska slovesnost, ki jih je letos kar veliko. Namesto pametnih dogovorov se obe velesili še dodatno odpovedujeta nekoč že sprejetim varnostnim sporazumom.

Druga knjiga, ki je temeljito pretresla moje otroštvo, je bil Dnevnik Anne Frank. Včasih me prešine, kaj bi rekla Anna, če bi vedela, kaj počnejo njeni v Gazi …

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 32, 12. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana