Profimedia

Na rezultate testa vpliva tudi to, ali starši govorijo dansko ali ne, pa tolmačenje izrazov obraza, ki so stvar kulturnih razlik – grenlandski Inuiti se na primer drugače odzivajo kot Danci. Poročilo danskega Centra za sociološke raziskave iz leta 2022 ugotavlja, da so na Danskem danske otroke odvzeli staršem v enem odstotku primerov, otroke grenlandskega rodu pa kar v 5,6 odstotka primerov. Razlogi so zapleteni, tako na primer na Danskem število grenlandskih družin s hudimi finančnimi problemi in zlorabo močno presega število danskih v podobnem položaju.

Grenlandske družine in danski socialni delavci si pogosto pridejo navzkriž zaradi jezikovnih in kulturnih razlik. Dogodek iz lanskega novembra, ko so ženski grenlandskega rodu na podlagi FKU-ja odvzeli dve uri starega novorojenčka, je spravil ljudi na ulice – potem ko so aktivisti že leta opozarjali, da je test nepravičen in rasističen. In potem si je država Danska premislila.

Kakšno naključje! Kako nepričakovano, pa ravno zdaj, je sarkastično pripomnil inuitski filmar Aka Hansen, ki je vodil proteste proti FKU-ju. Trenutek seveda ni bil izbran naključno; če upoštevate okoliščine, je vse zelo logično: zgodilo se je po tistem, ko je ameriški predsednik Trump v svoji običajni maniri slona v trgovini s porcelanom oznanil, da bi si ZDA rade prisvojile Grenlandijo, avtonomno ozemlje pod dansko upravo. To je bila, se je pokazalo, čarobna paličica, ki je Dance pognala v obupan boj za naklonjenost Grenlandcev, ki se jim pred tem ni zdela strašansko pomembna.

In so potem letošnjega januarja obljubili, da zloglasnega FKU-ja ne bodo več uporabljali pri grenlandskih družinah. Spremenili so zakon in od maja je uporaba testa pri Grenlandcih prepovedana, o odvzemih otrok bo po novem odločala posebna enota, v kateri bodo ljudje z dobrim poznavanjem grenlandske kulture. Poleg tega bodo ponovno preučili primere, v katerih je zaradi testa morda prišlo do krivične odločitve. S tem bi se morala zgodba končati, a se ni: avgusta so eno uro starega novorojenčka odvzeli še eni Grenlandki.

Slaba mama zaradi posilstva?

Ivana Nikoline Brønlund, ki se je rodila na Grenlandiji grenlandskim staršem, zdaj z družino živi blizu danske prestolnice København. 11. avgusta je rodila deklico, ki jo je poimenovala Aviaja-Luuna. Samo eno uro po rojstvu jo je smela pestovati, potem so ji hčerko vzeli. Po tistem jo je videla samo še enkrat, a ji niso dovolili potolažiti jokajočega otroka ali mu zamenjati pleničke. Potem so čas obiska še skrajšali, češ da je otrok preutrujen. »Bila sem tako žalostna, da sem jokala vso pot do avta in še potem v avtu. Moje srce je zlomljeno, ne vem, kaj naj brez nje,« je povedala mlada mama. O njeni pritožbi bodo odločali 16. septembra, do takrat sme otroka videti enkrat na dva tedna za dve uri v navzočnosti nadzornika.

Osebni arhiv

Da se bo to zgodilo, je osemnajstletna mamica vedela že tri tedne pred porodom. Teste so začeli v aprilu, ko je bilo že znano, da prihaja nov zakon, končali pa junija, ko je zakon že veljal. Kaj je naredila narobe? Popolnoma nič, otroka so vzeli, so ji pojasnili, ker je »preveč travmatizirana« zaradi posilstva v otroštvu. Zlorabil jo je rejnik, ki je še vedno v zaporu. Da novi zakon zanjo ne velja, so ji pojasnili, ker ni dovolj grenlandska – hči grenlandskih staršev, rojena na Grenlandiji?! Vpletla se je danska socialna ministrica, ki je od občine zahtevala poročilo. Ups, so rekli na občini, morda bi pa res morali za pomoč prositi posebno enoto. Pogovori potekajo, a medtem sta mama in hči še vedno neizprosno ločeni.

Trikratna mama brez otrok 

Tudi Keira Alexandra Kronvold je še vedno ločena od otroka, ki so ji ga vzeli lanskega novembra. Osemintridesetletno Grenlandko so testirali že leta 2014 pred rojstvom njenega drugega otroka – osem mesecev pozneje so ji sina odvzeli, prav tako devetletno hčerko, obeh otrok ji še vedno niso vrnili – in potem lani spet, da bi videli, »ali je dovolj civilizirana«, kot so ji povedali. Test je ženska, ki slabo govori dansko, opravljala pri danskem psihologu. Z najmlajšim otrokom ji dovolijo preživeti urico na teden, vedno pod budnim očesom socialnega delavca.

Keira in Ivana sta samo dva primera od številnih zelo podobnih. Predstavniki socialne službe so redkobesedni in se skrivajo za običajnim ščitom »zaupnih podatkov«, zagotavljajo pa, da so vse naredili »v interesu otrok«. Itak.

Najboljša manjšina je majhna manjšina 

In potem se seveda postavi vprašanje, v čigavem interesu so pred desetletji, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prisilno vstavljali maternične vložke tisočem inuitskih žensk. Nekatere so bile takrat še otroci, o spolnosti še niso razmišljale, moškega še niti poljubile niso. Konec letošnjega avgusta se jim je v imenu države opravičila danska premierka Mette Frederiksen. Ne moremo spremeniti preteklosti, je rekla, »lahko pa prevzamemo odgovornost«.

Danska je za opravičilo potrebovala več let, afera s prisiljeno vstavljeno kontracepcijo je na dan prišla leta 2022. Bila je »sistemska diskriminacija«, je priznala premierka, šlo je za načrten ukrep zaviranja rasti grenlandskega prebivalstva. Žrtev, ocenjujejo, je okrog 4500. Medtem pa Dansko toži 143 grenlandskih žensk, ki skupaj zahtevajo 43 milijonov danskih kron (5,76 milijona evrov). Kršene so jim bile človeške pravice, pravijo, ker so jim brez njihovega privoljenja in vednosti vstavili maternični vložek.

Zgodbe so grozljive. Deklice, nekatere stare komaj dvanajst, trinajst let, so iz internatov odpeljali v bolnišnico, kjer so jim danski zdravniki vstavljali spirale. Njihovi starši o tem niso vedeli ničesar, marsikatera se jim ni upala povedati. Številne jim tega pravzaprav niti ne bi mogle povedati, v bolnišnici jim niso pojasnili, kaj počnejo. Vedo samo, da je bolelo. »Bila sem še devica, še nikoli nisem poljubila fanta,« se spominja šestdesetletna Naja Lyberth, ki je bila takrat stara trinajst let. »Pripomočki, ki so jih uporabljali, so bili preveliki za moje otroško telo – bilo je, kot v sebi imela nože.« Na Facebooku je ustanovila skupino, kjer ženske delijo svoje izkušnje s prisilno kontracepcijo. Mnogim so ostale trajne posledice, tudi neplodnost. »Mlajše ko so bile, hujše so posledice,« pravi Naja. Zlorabe se niso dogajale le na Grenlandiji, temveč tudi na danskem ozemlju v internatih za grenlandske otroke.

Grenlandija je bila do leta 1953 danska kolonija, lasten zdravstveni sistem je vzpostavila šele leta 1992. Poročilo o večletni preiskavi primera bo objavljeno enkrat ta mesec. Danska premierka napoveduje, da ga bosta danska in grenlandska vlada pozorno preučili. Omenja tudi »morebitna denarna nadomestila«.

osebni arhiv

Nobena žrtev ni premlada

Pred leti mi je neka Maorka pravila, da so v Novi Zelandiji pred desetletji mleku v prahu za dojenčke, ki ga je Maorom dajala država, primešali moko. Taka mešanica sama po sebi ni strupena, lahko pa povzroči podhranjenost, trajno invalidnost ali celo smrt, ker ima tako mleko bistveno nižjo hranilno vrednost – primeri diskriminacije nad otroki manjšin vsekakor niso danska iznajdba, številne države so pri iskanju načinov, kako škodovati manjšinam, pokazale veliko iznajdljivosti. Tule je nekaj najbolj razvpitih primerov.

· Avstralske ukradene generacije: med letoma 1910 in 1970 so avstralske oblasti prisilno odvzemale aboriginske otroke, predvsem tiste mešane krvi, češ da se bodo tako laže asimilirali v belo družbo. Poslali so jih v ustanove ali misijone, nekatere so dodelili belim rejnikom, ter jih tako ločili od njihovega jezika in kulture. Namesto šolanja, ki ga je obljubljala država, so jih vzgajali za fizična dela in služabništvo. Tem otrokom pravijo »ukradene generacije«. Njihovo število ni znano, ocene nihajo od vsakega desetega do vsakega tretjega domorodnega otroka. Številne aboriginske družine so odvzem otrok doživele v več generacijah, tudi do šest generacij odvzemov so zabeležili. Zakone, ki so to dovoljevali, so do leta 1969 vse zvezne države ukinile, a letošnje poročilo organizacije Human Rights Watch opozarja, da v Zahodni Avstraliji socialne službe disproporcionalno odvzemajo otroke iz avtohtonih družin. Diskriminatorne prakse so v Avstraliji očitno še pri dobrem zdravju.

· V ZDA so od leta 1870 do leta 1970 množično odvzemali otroke staroselcev in jih nameščali v internate. Doletelo je na stotine tisočev otrok, ki so jih tako odrezali od njihove kulture in jezike. Številni so umrli zaradi zlorab, bolezni ali preprosto zanemarjanja.

· Tudi v Kanadi so med letoma 1831 in 1996, ko se je zaprla zadnja šola, otroke nameščali v internate, ki sta jih upravljali vlada in cerkev. Prizadetih je bilo več kot 150.000 otrok, leta 2021 pa so našli množična grobišča, ki dokazujejo, da številni otroci niso preživeli.

· Norveška, Švedska in Finska so od 19. do sredine 20. stoletja otroke Samijev (Laponcev) nameščale v internate, kjer so jim prepovedali uporabljati njihov jezik in kulturo.

· V Švici je od leta 1926 do leta 1973 organizacija Pro juventute (za otroke gre!) ob vestni asistenci države vodila program Kinder der Landstrasse: nomadskim družinam Jenische (švicarski Romi) so odvzemali otroke in jih dajali v rejništvo, v otroške domove, celo v psihiatrične ustanove.

· V 20. stoletju so na Irskem svojim Romom, ki jim pravijo Travellers, pogosto pobrali otroke in jih nameščali v ustanove. Sistematično so jih izključevali iz šolanja in zdravstva.

· V Braziliji so vlada in misijoni v Amazoniji odvzemali otroke domorodcem in jih pošiljali v internate, še zlasti hudo je bilo v času vojaške diktature med letoma 1964 in 1985. To so počeli, da bi jih »civilizirali«, se razume.

· Na Kitajskem se še vedno dogaja, kar se je začelo okrog leta 2017: otroke Ujgurov in drugih muslimanskih manjšin dajejo v državne internate, njihovi starši pa so medtem na »prevzgoji« v posebnih centrih.

· In slednjič, tudi naša mila domovina pri sistematični diskriminaciji ni brez greha: otroci izbrisanih so leta 1992 izgubili pravice do zdravstvenega varstva, šolanja, socialne pomoči, o čemer je poročal Amnesty International. Še vedno so ponekod zapostavljeni tudi romski otroci, pa tudi otroci migrantov in prosilcev za azil. Izbrisanim se je leta 2009 prvi javno opravičil tedanji premier Borut Pahor, pozneje so mu sledili še nekateri politiki. Romom se uradno v imenu države ni opravičil nihče. Prosilcem za azil tudi ne.