Shutterstock

Prvič v zgodovini je povprečen 20-letnik manj srečen od svojih staršev, kažejo raziskave. Kaj bo s to generacijo, ko pride v zrela leta? In kaj z družbeno stabilnostjo, če vse stavimo zgolj na »znajdi se sam«? To je tragični paradoks današnje mladine – svet bi moral biti njihov, a je zlomljen. Mladost ni več najsrečnejše življenjsko obdobje.

Shutterstock

Znanstveniki srečo oziroma to, koliko je čutimo, merijo od 90. let prejšnjega stoletja. In čeprav se nam sreča zdi subjektiven pojem, je to, koliko je doživljajo različne generacije, presenetljivo usklajeno širom po svetu in statistično gledano, riše graf v obliki črke U. Ta, tako imenovana U-krivulja sreče že ves čas merjenja kaže, da je sreča najvišja v mladosti, nato upade v srednjih letih in ponovno naraste v starosti, ko uživamo v pokoju. Ljudje so najmanj srečni med štiridesetim in zgodnjim obdobjem petdesetih let starosti. V globalnem povprečju dosežejo dno krivulje pri šestinštiridesetih. Zanimivo je, da ta krivulja velja ne glede na spol, raso, kulturo ali državo. Bolje rečeno, je veljala. Raziskave namreč kažejo, da se vzorec sreče spreminja.

Shutterstock

Mladi po novem najmanj srečni

Mladi danes poročajo o nižji ravni sreče kot prejšnje generacije, kar pomeni, da je tradicionalna U-krivulja postala bolj ravna ali celo obrnjena v črko J. Raziskava, objavljena v reviji Nature Mental Health in narejena na več kot 200.000 ljudeh v 20 državah, je pokazala, da tisti, za katere družba meni, da so na vrhuncu svojega življenja, pravzaprav težko živijo. Mladi so poročali o težavah pri fizičnem zdravju, dojemanju samega sebe, finančni varnosti, v odnosih in pri iskanju smisla. Mladi imajo danes večji dostop do informacij kot kadarkoli prej, številne možnosti za izobraževanje in virtualno povezanost, ki je prejšnje generacije niso poznale.

A morda tudi zato je njihov vsakdan poln pritiska. Stalni dostop do informacij in družbenih omrežij pomeni, da so nenehno opominjani na negativne novice. Poskus, da bi spremljali globalne dogodke, hkrati pa se izognili občutku preobremenjenosti, se pogosto zdi nemogoč. To, da imajo svet na dlani, je dobilo nov pomen, prav nič pozitiven. Prejšnjim generacijam so se vojne, ekološke katastrofe, finančne krize in škodljivi družbeni trendi lahko zdeli nekje daleč, mlade pa zdaj zadeva pravzaprav vse, kar se slabega dogaja na svetu. Nevednost je pač blaženost. A tudi bližje, čisto pri roki imajo konkretne ovire za strahove. Poleg negotovosti glede usode sveta in prihodnosti na splošno se velik del generacije spoprijema s frustracijo, ker njihove vsaj približno sanjske službe ali domovi verjetno niso dosegljivi.

Strokovnjaki kot razlog za pomanjkljivo srečo mladih poleg konkretnih ovir naštevajo tudi večjo osamljenost, uporabo družbenih omrežij in pomanjkanje podpore. Pa seveda pandemijo COVID-19, ki je dodatno oslabila duševno zdravje, možnosti za kariero in socialno življenje mladih in od katere si še nismo povsem opomogli.

»Poskrbeti bo treba za stanovanja, za možnost kreditov in rešiti problem prekarnih zaposlitev. To je temelj za stabilnost.«

Vsak je svoje nesreče kovač

Profesor Lavrič kot glavni razlog za slabo počutje mladih vidi v tem, da smo postali družba individualizma. »V ozadju je proces individualizacije, ki jo najbolj kapitalistične države že dolgo poznajo. Če pogledamo ZDA ali Združeno kraljestvo, tam, že odkar imamo podatke, mladi niso najsrečnejši. V individualističnih družbah se od posameznika pričakuje, da bo sam svoj menedžer, da je njegova odgovornost, da bo uspešen v karieri in zasebnem življenju. Celo to, da si lep, podjeten, mladosten in zdrav se razume kot moralna dolžnost. Če ti kaj ne uspe, si za to sam kriv. V kolektivističnih družbah je bistveno bolj razširjena ideja, da bomo poskrbeli drug za drugega. Vodilo je – bodi dober človek, bodi dober do drugih in drugi bodo dobri do tebe in tako bomo skupaj preživeli. V raziskavah to sicer merimo posredno, recimo z vprašanji, kako pomembno je za mlade, da delijo stvari s prijatelji. To se dogaja bistveno redkeje.«

Shutterstock

Velik del pritiska, da so uspešni v vseh pogledih, mladim nalagajo družbeni mediji, ki so postali njihovo prvo ogledalo in ki so zastavljeni tako, da se ljudje neprestano primerjajo med seboj in iščejo potrditev zunaj sebe, pri drugih. Veliko pa, je prepričan prof. Lavrič, doprinesejo tudi starši. »Še nikoli nismo toliko pozornosti in energije usmerjali v otroke kot zdaj. Od malega obiskujejo dodatne aktivnosti, glasbeno šolo, trenirajo šport itn. Od njih se pričakuje, da bodo uspeli v nogometu ali baletu ali violini. Starši se veliko ukvarjajo z njimi, a pričakujejo, da se bo njihovo delo nekje poznalo. Da bo iz mlade princeske zrasla kraljica in iz mladega princa kralj. In mladi ta pritisk čutijo. Mislim, da se to odraža v obisku fitnesov, v gonji po dosežkih, skrbeh, nenehnem primerjanju, v tekmovalnosti.« Obenem se je družba toliko spremenila, da ni več kolektivne garancije, da se bo enkrat že vse uredilo. »Nam so govorili – ti samo naredi šolo, pa bo vse v redu. Izven tega smo lahko imeli svoje interese in subkulture. Lahko smo bili hipiji, pankerji, rokerji, bil je prostor za upor, pristna prijateljstva.« Na mnogo načinov je bila prihodnost stabilna. Zdaj je igra dosti bolj groba, pravi prof. Lavrič, in mladi se tega zavedajo.

Ne-srečni tudi mladi Slovenci

Enako sliko kot globalne raziskave kaže tudi največja slovenska raziskava Mladina 2024, ki jo je vodil sociolog prof. dr. Miran Lavrič z Univerze v Mariboru. V raziskavi je sodelovalo več kot 600 mladih Slovencev, povprečne starosti 22,2 leta. Mnogi mladi izražajo povečano stopnjo stresa in pesimizma glede prihodnosti. Ne bojijo se toliko, ali bodo našli zaposlitev, zato pa toliko bolj, ali jim bo v življenju uspelo in ali bodo lahko našli dostopno stanovanje. Kar petina mladih Slovencev ne vidi smisla v življenju, kar je občutno več kot v prejšnjih letih. Občutek imajo, da je življenje prazno in brez pomena.

Raziskava prav tako kaže, da so mladi vse manj pripravljeni prevzemati odgovornost, vključno z vpisom na fakultete ali oblikovanjem družine. Strah pred migracijami, vojno in vplivom umetne inteligence dodatno vpliva na njihovo duševno stanje. Skrbi jih tudi kakovost javnih storitev v prihodnosti, predvsem zdravstva in stanovanjske ponudbe. Politiki ne zaupajo, prav tako ne medijem. Mladi moški so bolj šovinistični in nacionalistični kot prejšnje generacije, ženske so bolj liberalne.

»Morali bi ustvariti manj tekmovalno kulturo. Vrniti vrednote kolektivizma in solidarne skupnosti vsaj v šolah, kjer država ima nekaj vpliva.

Kaj torej kot družba lahko naredimo, da bo mladim bolje, obenem pa bodo bolj solidarni in znali bolje sodelovati? »Ponuditi jim je treba boljše pogoje, kar se tiče konkretnih ovir. Poskrbeti bo treba za stanovanja, za možnost kreditov in rešiti problem prekarnih zaposlitev. To je temelj za stabilnost. Obenem pa bi morali vzpostaviti kulturo bolj realističnih pričakovanj do mladih oziroma manj tekmovalno kulturo. Vrniti vrednote kolektivizma in solidarne skupnosti vsaj v šolah, kjer država ima nekaj vpliva,« zaključuje prof. Lavrič.

Zanimiv podatek, ki ga je prinesla raziskava, je, da mladi bistveno manj računajo na pomoč staršev kot pred 15 leti. Leta 2010 smo govorili o familializmu, o mladih, ki se umikajo v zavetje družine, in o hotelu mama, danes pa je precej drugače, pravi prof. Lavrič. »Nekako se zdaj krhajo tudi družine, saj generacija X-staršev hoče imeti kaj od svojega življenja. Otroka pripeljemo do mature, potem pa naj se sam vzpostavi. Vključno s stanovanjem in kariero. Vsaj tako mladi čutijo. Starši so mnenja, da je treba otroku dati občutek 'biti', ne pa 'imeti'. Poskrbijo za izobrazbo, veščine in znanja, ne varčujejo pa za njegovo stanovanje. Naj si ga kupi sam. Kar je v današnjih razmerah seveda veliko pričakovanje.«

Na ta način smo tam, kjer smo želeli biti. Od mladih se zahteva samostojnost in tudi oni se želijo osamosvojiti od staršev. Ima pa to svojo psihološko ceno v tem negotovem svetu. In ta prof. Lavriča tudi najbolj skrbi. »Najbolj me skrbi ravno to, da imamo generacijo, ki ima več težav v duševnem zdravju kot kadarkoli prej. Mislim, da je tudi narcisizma več kot kadarkoli prej, in ko ti mladi prihajajo v delovna okolja, se tam kopičijo problemi. Pričakujem, da bomo kot družba imeli težave zaradi tega tekmovalnega in toksičnega individualizma in narcisizma, trpeli pa bodo tudi posamezniki.«

arhiv