Jaka Koren

Običajno se brez premora vozijo po državi in nakladajo poginule živali. Vlečejo jekleno vrv čez kadavre, ne trznejo ob neznosnem smradu, mimogrede pometejo nepredstavljiv kup gomazečih črvov s tovornega dela vozila. 

Spoznajte 24-urno državno službo in nevidno delo, ki ga opravljajo trpežni veterinarski higieniki. Daleč od naših oči in zavedanja. "Če ne bi delali dva dni, gre vse v luft," je dejal neimenovani sogovornik iz veterinarsko higienske službe, ki je po organiziranosti unikum v EU.

Veterinarsko higienska služba (VHS), ki je del Nacionalnega veterinarskega inštituta (in Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani), je s svojimi sedmimi enotami (Ljubljana, Maribor, Kranj, Novo mesto, Nova Gorica, Celje, Murska Sobota) tako rekoč luksuz, ki ga druge države nimajo. Kadaver vam z domačega dvorišča odpeljejo v najmanj 48 urah – brezplačno. Odkar se je avgusta začelo dramatično obdobje bolezni modrikastega jezika, so zelo obremenjeni, saj so prvenstveno organizirani za kratke izbruhe bolezni, za katere širša javnost niti ne izve.

Manj kot 40 za vso državo

Povprečno imajo na mariborski enoti, kjer so nas sprejeli in je druga največja v državi, od 80 do 100 naročil odvoza mrtvih živali na dan, največ na začetku tedna. Ta ponedeljek so imeli 180 naročil. Ob nedeljah rešujejo nujne pozive – sume kužnih bolezni, in če je poginula žival ovira na javnih površinah. Zaradi afriške prašičje kuge so (spet) v visoki pripravljenosti. Na dan v uničenje v povprečju prepeljejo deset ton (10.000 kilogramov) kadavrov domačih živali.

Veterinarski higieniki, niti 40 jih ni za vso državo, so tisti pomembni, za večino neopazni delavci, ki vozijo modre tovornjake in nanje nalagajo trupla mrtvih živali – vsak dan, vse leto, v vsakem vremenu. Poznajo vse ceste v državi. Ti z mariborske enote, ki jih tistega jutra ob sedmih spoznam, tik preden odrinejo na pot, pobirajo živali od zadnjih samotnih kotičkov Koroške (vse od zakotij Črne, Koprivne), pa po štajerski regiji tja do hrvaške meje (Haloze).

Veterinar patolog, vodja patologije in VHS na mariborski enoti NVI Vasilij Cociancich me dodeli k veterinarskemu higieniku Luku Igrecu Rojku, ki to delo opravlja štiri leta, po izobrazbi je sicer inženir kmetijstva. "Služba je v redu. Nimam problema s tem, to je del kmetijstva," mi pove, medtem ko se peljeva k prvi stranki.

Babica in dedek, sorodniki, prijatelji so imeli kmetijo, vedno jim je pomagal in je vajen kmečkih opravil. "Tega dela ne more opravljati vsak – nekateri zdržijo le en teden, kakšen pa niti en dan; mislijo, da bodo, potem je zanje prehudo. Vonjave in to ... so kar kritični. In prizori ... Saj boste videli, kako je. Ni preprosto. Sploh poletje je naporno, ne zmoremo vsega odpeljati pravočasno, vročina naredi svoje." Zato se higieniki razveselijo nizkih temperatur. Njihovi tovornjaki niso hladilniki, tako da si ne predstavljam, kako mora šele poleti zaudarjati, vsakokrat ko odpro tovorni prostor in vanj naložijo nov kadaver.

Najprej zavijeva na kmetijo na Hajdini – po težavah z nezanesljivo navigacijo (ta naju potem po vijugastih, slikovitih in ozkih haloških cestah še večkrat zavede in nama krade čas) prispeva na dvorišče in k nama že hiti gospa v rdečem delovnem plašču ter z ruto, zavezano na zatilju. Krava je pripravljena. In tudi že precej napihnjena. Če bi imel higienik tu že zelo napolnjen tovorni prostor, bi kravi prerezal vamp in sprostil pline. Še dobro, da tega tokrat ni treba, si mislim.

Ta vonj ... ni tako zelo intenziven, kot sem se bala, je pa zelo specifičen in nikakor za slab želodec. Prizori pa ne za nežne duše. Bom zmogla pogled na ogromno bitje z žalostno izbuljenimi očmi? Zmore gajstna kmetica, brez trzljaja vsak dan znova zmore veterinarski higienik Luka. Zmorem tudi jaz. A ne za dolgo.

Potem ko je krava povrgla telička, je ta po pol dneva poginil, za kravo pa je lastnica upala, da bo preživela, a je prišlo po porodu do zapletov. Seveda jim je za vsako poginulo žival hudo, pove in zatem odkrito doda: "Na to gledamo predvsem s finančnega vidika, ker je to naš kruh, s tem se preživljamo. Krava je vredna od 1.500 do 2.000 evrov, komaj rojeni teliček 300 evrov; pa tudi krava bi še dala 8.000 litrov mleka – to so vse izgube, ki prizadenejo kmetijo in ti jih nihče ne vrne. Če bi se za tak primer zavarovali, pa bi nas zavarovanje stalo toliko kot tri telice. Tako tega pač ne počnemo, se ne izide."

S pomočjo jeklenice je krava natovorjena, kakšnih pet minut traja nakladanje, hitro in brez zapletov. Če bi kadaver razpadel na dva dela, bi se lahko zavleklo.

Tudi tako pomagamo živalim

Kravi bo po tem, ko bo raztovoril kadavre v zbiralnici mariborske enote veterinarsko higienske službe, moral Luka odrezati glavo, saj bo služila za jemanje vzorcev za analizo. Mislim si, da imajo za to opravilo kakšno električno napravo, pa higienik odkima in pravi, da to naredi z nožem. Samo na mariborski enoti opravijo letno med 400 in 500 obdukcij.

"Na kadavrih se učimo in so material za nadzor bolezni. To je posebna veja veterine, a je tudi to pomoč živalim. Odstranjujemo potencialni vir okužbe in omogočamo zdravje živali, okolja in hrane," je že zjutraj pojasnil veterinar patolog Vasilij Cociancich.

Jaka Koren

Z Lukom nadaljujeva proti Halozam, kjer se tovornjak zagrize v tiste strme klance, v lepem vremenu bi naju nagradili s krasnimi razgledi. Pa ni tak dan. Morda se ne spodobi, da bi bil. Človek pač ne more biti dobre volje, če pobira mrtve živali? Ampak veterinarski higieniki opravljajo svoje delo dan za dnem, in ko se takole pripeljejo k ljudem, ki so zaradi pogina živali vsi vidno prizadeti, je dobro, da zmorejo pokazati veder obraz. Ljudje so olajšani, ko prispejo.

Pričaka nas ženička, opirajoč se na palico, in pokaže na mrtvo ovco v samokolnici. Medtem ko si briše solze, mi pripoveduje, da imajo 21 ovc, to je njihova prva poginula, a so tudi vse druge bolne. "Bil je tudi veterinar pri nas, jim je dal injekcije, ampak ne vemo, ali se bo katera obdržala pri življenju. Za vsako žival mi je hudo, še posebej ko gledam, kako se mučijo, kako jih bolezen zdeluje, in prav nič jim ne morem pomagati. Včeraj zjutraj je sin našel tole mrtvo ovco. Pa od kod je to prišlo?! Ovce imamo že deset let, pa še nismo doživeli česa takega. Kaj bomo?!"

Umiranje v samoti

Ženički zaželim vse dobro in se povzpnem v kabino tovornjaka. Luka že preverja seznam naročil na tablici, saj se sproti posodablja. Treba se bo odpeljati k dvem dodatnim strankam. Pred dvema dnevoma jih je od 36 naročil zmogel opraviti 24, v torek je dobil 20 novih, tako da mu jih je od torka ostalo še sedem. Pa niti na malico ni šel! Tudi pozneje, ko mu pri neki hiši ponudijo kavo, samo odkima: Ni časa. Dnevi, ko bi lahko pomalical kot človek in ne hitel za volanom, so poleti in tudi v tem divjem obdobju redki.   

Mlahavo telo ovce čaka v prikolici poleg hleva. Luka jo dregne z orokavičeno roko: "Včasih se zgodi, da je kakšen kadaver, ki naj bi ga pobrali, pravzaprav še živa žival." In veterinarski higieniki niso tam zato, da bi bitje odrešili agonije – to morajo storiti lastniki. V tistem trenutku na tleh pred hlevom zagledava drugo ovco. Leži, diha, trpi. Prihiti lastnik in zaskrbljenost na njegovem obrazu je očitna. Kaj naj, tudi tale bo šla, pomigne na trpeče bitje na tleh. "Grem po nož," se odloči v hipu in čez dve minuti je tudi življenja druge ovce konec. Ne gledam.

Tam zgoraj pod jablano leži še ena, nam pokaže na hrib za hišo. "Živa je še, a se vidi, da se je zavlekla v samoto – to storijo bolne ovce, medtem ko se zdrave vedno zadržujejo v tropu. 40 ovc imam in vsak dan jih preštejem. Če katera zboli, je v dveh dneh konec z njo. Osem let že vzrejam ovce in se s čim takim srečujem prvič. Če bo bolezen tako prizadela še govedo, je z nami konec."

Do decembra bo vse pocrkalo!

Tovorni del se z vsako uro bolj polni in Luka mora, da pride do jeklenice, zdaj vsakokrat hoditi čez mrtve živali. Kakšen neumen, nehuman sistem, pomislim. Ne gre drugače? Je morda v dražjih tovornih vozilih drugače? V tistih, ki imajo prednji pogon in ne zadnjega? Naši higieniki bi si v zimskih razmerah na slovenskih hribovskih cestah, ki vodijo do naših kmetij, gotovo zaslužili – ne, morali bi jih imeti –  zmogljivejša vozila. Ne predstavljam si, kako tiste klance premagujejo pozimi.

Ne samo, da so trpežni možje, ki ne trznejo ob neznosnem vonju ter ob vseh tekočinah in snoveh, ki se izločajo iz živali, ko jih dvignejo z jeklenico, še umetniki iskanja prostora za obračanje tovornega vozila so. Ozke ceste, strmi klanci in prepadi. Poleg tega, da se dobro znajdejo med vsemi potmi in zavajanjem navigacijske naprave, morajo pogosto biti detektivi, saj jim ljudje ne nastavijo vedno kadavra na dostopno in vidno mesto. Tako pri naslednji stranki doma Luka zaman privzdiguje ponjave  in šele po ponovnem klicu izve, da ga kmet s poginulo ovco čaka nekje nižje ob cesti. »Politike bi to moralo doleteti,« se priduša možakar. "Človek se z nečim malo poskuša preživljati, pa takole. Saj bo vse pocrkalo do decembra, ko bo cepivo!"

Tudi to je življenje

Ob enajsti uri neusmiljena tablica kaže še 72 odprtih naročil. Ljudje se ne zavedajo, kako veliko naročil morajo veterinarski higieniki opraviti in na kako obsežnem terenu. Zato krizna obdobja zahtevajo tudi precej nadur in pomoč drugim enotam. Tako so mariborski kolegi letos že pomagali na Celjskem, Dolenjskem, v Novi Gorici in Kobaridu. Luka noče tarnati, a dejstvo je, da bi lahko bili za tovrstno delo bolje nagrajeni. So pa pri dnu plačilne lestvice. Zahtevno in neprivlačno delo ter slaba plača pa so običajno napoved za težave s kadrom.

Na poti do naslednje kmetije pobereva še poginulo ovco, ki čaka v prikolici na robu gozda, ob vznožju strme ceste, in Luka jo kar sam, brez pomoči jeklene vrvi, zavihti na vozilo. Nato prispeva na dvorišče domačije, kjer nas pozdravi gospa, ki pokaže, da je treba po ovco nekaj metrov nižje. Luka jo začne vleči po poti do tovornjaka, njegov izraz je nespremenjen, midve s kmetico, ki stojiva kar nekaj metrov stran od kadavra, pa si morava pokriti nos in usta.

Vsakokrat, ko veterinarski higienik odpre tovorni prostor in začne nakladati kadaver, udari vonj, a pri tej ovci je še huje, saj je na odvoz čakala več kot dva dni. Slabo stanje kadavra je pri dvigovanju še očitnejše, saj začne z njega koža kar viseti v trakovih. Ne grem bližje, opazujem z razdalje. Ko Luka zapre tovorni prostor, se radovedno približam kupu nečesa za tovornjakom. Bolje, da se ne bi – to je kup gomazečih črvov. In še bolj osupla sem, ko Luka pozneje pojasni, da je ta zajetni skupek živalic pomedel s tovornjaka, ker se običajno naberejo pri vratih.

Je to preveč umazanih podrobnosti, se sprašujem, morajo ljudje res to vedeti? Tudi to je življenje, običajen delovni dan veterinarskega higienika.

Zakaj ne cepijo?

To so se spraševali mnogi, od katerih smo tisti dan odpeljali mrtvo žival. Veterinarja Vasilij Cociancich in Jana Ačko pozneje razložita, da je obdobje cepljenja od decembra do marca, torej v hladnem obdobju. Zdaj živali ne morejo več rešiti, saj lahko cepijo le zdrave. In ljudje pozabljajo ali pa ne razumejo dobro, da ima bolezen modrikastega jezika kar 24 serotipov. Po decembru bodo pri nas cepili proti serotipom 3, 4 in 8 – vsem, ki so prisotni pri nas ali v bližnjih državah. To pa ni zagotovilo za učinkovito zaustavljanje te virusne bolezni, ki jo prenašajo krvosesne mušice, če bi se naslednjo sezono razširil drug sev.

"Izbruh te bolezni smo pred leti že imeli, ampak ni tako množično kosila med živalmi. Žal ljudem ne moremo dati zagotovil za naprej, kot bi si vsi želeli. V preteklosti je država pristopila v eradikacijo bolezni in po petletnem programu cepljenja smo bolezen modrikastega jezika že izkoreninili. Ampak nekateri ljudje takrat nad cepljenjem niso bili ravno navdušeni," spomnita veterinarja.

Afriška prašičja kuga na pragu Slovenije

Ta hudo prenosljiva bolezen že pustoši na Hrvaškem, kar za slovenske pristojne službe pomeni visoko stopnjo pripravljenosti in ogroženosti. Na območju celotne Slovenije se poveča delež poginjenih domačih in divjih (odstreljenih) prašičev, pri katerih je treba preveriti prisotnost virusa APK.