Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Tisti, ki ste živeli v tej vasi, ki ste hodili mimo te hiše – ste slišali, kako so punčke jokale? Ste slišali, ko so ponoči skozi odprta okna prihajali njihovi pridušeni glasovi? Videvali ste prestrašene, zlomljene rejniške deklice. In kaj ste storili? Nič. Vedeli ste, pa ste molčali,« ne zadržuje več gneva 54-letna ženska, ki je desetletja živela z neizrečenim. 

Spoznali sva se, ko sem iskala sogovornice za prispevek o žrtvah spolnih zlorab in njihovih partnerjih. Že ob prvem pogovoru sem slutila, da je preživela nekaj resnično temačnega. Sprva je govorila zadržano, sem ter tja nepovezano. Ko sem povezala vse drobce, je postalo jasno, da sem trčila ob velikansko bolečo skrivnost.

Odnosi

Izpovedi žrtev spolnih zlorab in nasveti za partnerje

Glas deklic

Isabela Sevšek – to je ime, pod plaščem katerega je 54-letna babica prestopila prag zamolčane preteklosti in je zdaj glas zlorabljenih deklic, ki so jih pred desetletji utišali. »Vse je še vedno enako boleče kot v otroštvu. Nemogoče je pozabiti, normalno zaživeti. Vse življenje sem molčala, trpela in zadrževala vse v sebi – a nič več, dovolj je bilo. Govorim, ker ne bom več nosila sramu, ki ni moj,« je odločna sogovornica, katere prava identiteta je znana uredništvu.

Slovenija

Predstavljamo kandidatke za Slovenko leta 2025

Shutterstock

Javna skrivnost

»Možakar, ki me je v otroštvu zlorabljal, je pred kratkim umrl, a bolečina zato ni nič manjša. V naši vasi je bil javna skrivnost, zato menim, da so sokrivi tudi vsi, ki so vedeli, kaj se dogaja, pa so pogledali proč in molčali,« poudari Isabela in razloži, da so se zlorabe dogajale pri sosedu in njegovi ženi, ki sta bila rejnika. »Mama me je pogosto vodila k njima v varstvo. Tam je živelo več deklic, nekatere so bile polsestre, nameščene v skupen rejniški dom, ki je tudi zame predstavljal hišo groze. Delile smo si tišino, strah, grozo.«

Navzven sta rejnika delovala povsem običajno. On je bil majhen in čokat, rad se je smejal in šalil, ga opiše, vidno potlači gnus in nadaljuje. »Igral je harmoniko, pa so ju ljudje vabili na veselice. Ampak za štirimi stenami sta bila povsem druga človeka. Ona, ki je bila pred drugimi tiha, zadržana ženska, se je za zaprtimi vrati spremenila v pošast. Vseeno ji je bilo, kaj njen mož počne z nami. Morale smo molčati. Grozila sta z vsem mogočim. Vse smo se bale,« se spominja otroštva v štajerski vasici.

V hiši groze

Prvič se je zgodilo, ko je štela komaj pet let. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 24. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana