Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Miha Deželak je bil deset let sinonim za junaka, ki na poti do morja premika meje mogočega za socialno ogrožene otroke. Že jutri pa kvadrocikel, strme klance, nepredvidljivo vreme in težke zgodbe malih borcev na svoja pleča prevzema nekdanji smučarski skakalec Cene Prevc. Dobrodelna akcija Dežela junakov Radia 1 tako s Cenetom dobiva nov zagon in mladostno zagnanost, Miha pa bo iz ozadja pomagal z bogatimi izkušnjami. Tik pred začetkom sta se srečala v Cenetovem lokalu Pr' Homan v Škofji Loki  ter si izmenjala zadnje dvome, Cene pa se je poučil še o najbolj praktičnih rečeh, ki mu jih je iz prve roke seveda lahko zaupal samo Miha.

Slovenija

Kakšen človek je varuhinja človekovih pravic

Miha Deželak zaslišuje Ceneta Prevca: Dedec ne kaže čustev!

Cene, kako si fizično in psihično pripravljen na podvig, ki te čaka?

Če ti iskreno povem, se nisem posebno pripravljal, na dopustu sem se po mojem še zredil. Tako da sem si naredil zaloge energije. (smeh) Pravzaprav se sprašujem, kaj me čaka.

Te je česa strah?

Ni me strah. Ko sem se ti kdaj pridružil, sem videl, da te spremlja odlična ekipa. Če mi bo kdaj zaškripalo, vem, da bom imel okoli sebe ljudi, na katere se lahko zanesem. Motivacija bo na vsakem ovinku!

Ko so te vprašali, ali bi bil glavni obraz akcije, kaj ti je šlo v tistem trenutku skozi misli? Si se vprašal, ali si preveč zaposlen? 

Najprej sem bil zelo pozitivno presenečen. Toplo mi je bilo pri srcu, ko sem videl, da sem nekaj v življenju očitno delal prav, če so v meni prepoznali človeka, ki lahko to akcijo pelje naprej. Druga misel pa je bila res: Še to, poleg vsega drugega! Vendar v desetih dneh na kvadrociklu dejansko lahko naredimo spremembe. Akcija je prekrasna, a bi najraje videl, da je ne bi bilo in bi bili vsi otroci zadovoljni ter srečni. Žal ni tako, vsega sveta ne moremo rešiti, lahko pa vsaj delno pomagamo.

Glede na to, da boš spremljal težke zgodbe otrok, kako se te dotaknejo take stvari? Jaz sem bil velikokrat solzen.

Še nikoli nisem bil v taki situaciji, je pa res, da sem se v skakalnem športu naučil obvladovati svoje telo in čustva. Nekako se ravnam še po stari šoli, ki pravi, da dedec ne kaže svojih čustev – v tebi lahko vse vre, pa ljudem tega ne pokažeš. Bomo pa še videli, kaj se bo zgodilo. Marsikatera zgodba se me zna zelo močno dotakniti.

Misliš, da ti bodo tudi skakalci pripravili presenečenje? Kakor jih poznam, so vsi malo navihani.

Čeprav so skoki solistični šport, imamo ekipno tekmo zelo radi. Skačemo zase, a ekipa je noro pomembna. Z njo preživiš več časa kot z domačimi, zato se uspemo zelo povezati in smo enotni. In če kaj, znamo pa drug drugemu kakšno ušpičiti. Nimam pojma, če bodo imeli čas, v vsakem primeru jih bom iskreno vesel!

Kako družina gleda na to, da te deset dni ne bo?

Žena je tega že navajena. Bolj sem vesel, da nama je v lokalu uspelo vzpostaviti rutino, da zadeve tečejo tudi brez naju. Ti najini medeni tedni pred kratkim (Cene in Julija sta se poročila pred dvema letoma, na medene tedne pa sta se odpravila nedavno, op. a.) so bili prva taka večja preizkušnja, ali ekipa zmore brez naju. Brez težav jim je uspelo in sva jih pohvalila! S tem, da je bilo klasično – takrat ko te ni, gre marsikaj narobe. Ampak so vse rešili. Kadar se odločam za nov projekt, mi tudi žena po navadi reče, a še to? Ampak pri Deželi junakov je bila pa takoj za, ker gre za dober namen!

 ***

Cene Prevc zaslišuje Miho Deželaka: Samooklicani kralj spustov

Miha, se spomniš, kolikokrat sem te prišel podpret v akciji?

Zelo reden gost si bil. Po mojem si prišel vsako leto, odkar si v skakalni penziji. Najbolj sem si te zapomnil, ko si v Šenčurju skočil iz gasilskega kombija. Že kot gost si vedno širil dobro energijo, zato mi je kar srce zaigralo, ko sem izvedel, da me boš nadomestil. Vem, da si pravi za to, povrhu pa še navihan in razigran.

Šimen Zupančič

Na poti se verjetno veliko potiš. Jaz sem za zdaj dobil dva dresa. Si jih dnevno pral? V hotelu? Na roke?

Veliko ti bo pomagala Nina Igrutinovič, jaz ji rečem kar mama te akcije, je glavna koordinatorka in urednica. A sem dejansko tudi pral na roke. Ne samo, da se prepotiš, tudi dež te pere in včasih res nisem imel več svežih oblačil. Dresi se hitro posušijo, kljub temu pa moraš biti iznajdljiv v hotelih, apartmajih. Včasih sem po kurirju poslal oblačila domov ali pa mi jih je odnesel kdo od naših, da mi jih je žena oprala. Ja, to je zelo uporabno vprašanje. Celo večkrat na dan se prepotiš. Včasih še vedno smrdiš, tudi ko se preoblečeš. Vedno sem se spraševal, ali me gostje vohajo, ampak na srečo smo bili na zraku, tako da ni bilo tako problematično. (smeh)

Vedno ste poudarjali težke klance – vrh Krvavca, Vršiča, Kum. Kako gre potem dol? Ali na kvadrociklu zavore dovolj dobro delajo? Moram biti previden?

Jaz sem se samooklical za kralja spustov. Če si malo adrenalinca, kar ti seveda si, pri spustih lahko zelo uživaš. V teh letih sem se kvadricikla navadil in imel vtis, da ga imam pod kontrolo. Preverjali smo, koliko gre največ, mislim, da smo naredili rekord 56 kilometrov na uro. Ampak, Cene, polagam ti na srce: naj bodo spusti varni! Vožnja navzgor je bila mučenje, spusti pa čisti užitek! Sploh na kak zelo vroč dan je bil to nor občutek. Je pa res, da nas po kakšnem klancu niso spustili, recimo s Kuma ali po Strmi rebri.

Ko smo pri užitkih, jaz sem gurman tako kot ti. Je kakšen del Slovenije, kjer si najbolje jedel?

Če malo diplomatsko odgovorim, se povsod dobro je. Ampak na prvo žogo bi pa rekel, da sem zelo užival v Prekmurju. Ljudje v hrano vložijo toliko energije, da te že s tem prepričajo. Recimo če kot nepoznavalec gledaš umetniško sliko: šele ko dobiš razlago, padeš notri. Enako je pri vinu. Če ti nekdo predstavi zgodbo, ki se odvija za to rujno kapljico, je prvi požirek še toliko bolj poseben. Ceniš delo vinogradnika, ki je v vino pred tabo izlil svoje srce. Tako dobro znajo Prekmurci prodati hrano.

Kje na poti ti je bilo pa najtežje?

Najbolj sem trpel ob deževnih dneh. Kadar nas je pralo in je bilo mrzlo, mi res ni bilo luštno, ne glede na to, kje smo bili. Ampak ti imaš prednost, ker si bil navajen zdržati v tankem kombinezonu na vrhu skakalnice. Verjetno nisi tako občutljiv, kot sem jaz.

Občutljiv si še vedno.

Enkrat je bilo pa res kar malo nevarno, pa ravno moj sin je bil zraven. Bili smo v Velikih Laščah, ko nas je presenetilo res hudo neurje. Močan veter, silovit naliv, nismo vedeli, ali naj počakamo ali nadaljujemo. Nekako smo se prebili do šole, ampak takrat mi ni bilo samo neprijetno, tudi za sina sem se bal, on pa je bil poln adrenalina. Dogajalo se mu je na polno. (smeh)

Zanima me tudi glede sedeža na kvadrociklu. Jaz sem do zdaj kake pol ure sedel na njem, ti pa po cele dneve. Hlače pri kolesarski opremi, ki sem jo dobil, so še posebej oblazinjene, a to pride zelo prav?

Mogoče te bom presenetil, ampak kvadrocikel je zelo udoben proti tistemu, kar sem vozil prej. Gorsko kolo je imelo trd sedež, pa poni tudi ni bil udoben. Naporen je bil tudi otroški skiro, ki sem ga vozil prvo leto iz Goričkega v Piran. Takrat smo morali predrzno začeti, da se je akcija prijela. Do tistega trenutka me v življenju ni nikoli bolel hrbet, takrat pa sem potreboval fizioterapevta. Predvidevam, da boš tudi ti vozil kvadrocikel, ta ni problematičen, kar se tiče zadnje plati. (smeh) Edino če ti ne bo Gargamel kaj ušpičil. Pri njem nikoli ne veš.

Šimen Zupančič

Kaj je bila tvoja vsakodnevna rutina, ki bi jo morda predlagal tudi meni?

Zelo mi je pomagalo, da sem se vsak večer slišal z domačimi. Zvečer, ko se je vse umirilo in sem se stuširal, sem kljub temu, da je bilo morda že pozno, poklical domov. Potrebuješ malo odklopa od akcije, realnosti, v katero si vpet od jutra do večera. 

Kaj je zadnja stvar, preden začneš z akcijo, in prva, ko z njo zaključiš?

Zadnja stvar je po navadi pogovor s prijatelji v studiu ali na terenu, prva stvar po koncu pa absolutno veselje na cilju, ki se začne že z zadnjo etapo. Ko si na vrhu Debelega rtiča, pred zadnjim spustom, je poseben občutek! Takrat se mi je po navadi zavrtel v glavi ves film zadnjih desetih dni, včasih pa celo prejšnjih akcij. V ponedeljek sem prišel še v službo, da smo naredili analizo – potem pa sem imel pet dni dopusta. Z ženo sva šla nekam v mir in tišino, ki ti po vseh teh dogodkih še kako prijata.

V celi etapi srečaš ogromno ljudi, a je kakšen, ki te je prišel vsako leto pozdravit in ga bom gotovo srečal tudi jaz?

Ja, Zlatko Čonč, eden najzvestejših poslušalcev Radia 1, tudi Denis Avdič šova. Niti ene akcije ni izpustil. Vedno mi je prinesel kakšno steklenico vina z mojim imenom. Strasten je in pripaden, absolutni zmagovalec. 

Kaj je bil najlepši prizor na trasi?

Najbolj čustveni so zaključki, ko izveš znesek, ki so ga ljudje zbrali. Mogoče se bo zdaj to čudno slišalo, ampak takrat smo prvič zbrali okoli 40.000 evrov in to se nam je zdelo neverjetno rekordna vsota. Nazadnje pa smo zbrali že več kot milijon! Vedno znova smo bili šokirani, da so se ljudje tako odzvali, od prve do zadnje akcije; da je ta dežela junakov tako bogata. Glavnina denarja se vedno zbere s SMS-ji. Veš, koliko ljudi ga mora poslati, da se nabere toliko denarja! To me najbolj fascinira, ker to pomeni, da gre lahko toliko otrok na morje! Tudi jaz bi najraje videl, da sploh ne bi bilo več akcije, kot si prej rekel, Cene. Ampak žal nobena družbena ureditev ni tako pravična in ni reda, ki bi omogočil, da bi bili vsi srečni, zadovoljni, siti. Vedno določen odstotek ljudi živi na robu in žal mislim, da se bo akcija nadaljevala. 

A te akcija spremeni?

Ja. Spremenijo te zgodbe otrok, ki jih slišiš. Ne zdi se ti prav, da takšne zgodbe obstajajo, postaneš še večji zagovornik dobrodelnosti, čutiš z njimi, rad bi jim pomagal, vesel si, da jim pomagamo, in postaneš kar malo strasten v tem. Ko jih greš potem obiskat na morje, se spoprijateljiš in na neki način pokažejo hvaležnost ... boli me videti otroke, ki se vračajo v kolonije, ker jim želiš, da bi že enkrat splavali iz težke situacije. Točno veš, da starši še vedno živijo v pomanjkanju in da živijo v začaranem krogu. Ampak s tem ko jim omogočimo počitnice, vidijo, da obstaja lepši svet, morda si bodo zaradi tega želeli končati šolo, dobiti boljšo službo in izstopiti iz začaranega kroga. 

Prav to se mi zdi pri akciji pomembno – otrokom daje možnost, da naredijo spremembo!

Ne gre samo za morje, tisti čas se počutijo ljubljeni. Imajo hrano, prijatelje, so sprejeti. Zelo usposobljeni vzgojitelji se ukvarjajo z njimi, imajo čustveno oporo, ki je doma morda nimajo. Opolnomočeni so in opogumljeni, da je mogoče živeti drugače.

Kateri je bil najpogostejši stavek, ki si ga med akcijo izrekel?

Hvala, hvala. Ljudje te nosijo dobesedno po rokah in si hvaležen, da se jih toliko zbere. Presenečen boš, kakšne sprejeme pripravijo. Ljudje so res srčni ob takih akcijah. Drugi stavek je pa seveda: pomagam 5 in pomagam 10 na 1919. (smeh)

revija Jana