Šimen Zupančič

Ekipa mladih, srčnih borcev se je manjšala, pa tudi dopolnjevala. Ukvarjanje z grozotami pač ni preprosto. »Sčasoma sem otopel, podobno kot vojni novinarji, ki vsak dan poročajo o nasilju. Motivacijo nam vliva predvsem zavedanje, da dejansko lahko nekaj spremenimo,« pravi predsednik društva Samo Curk, ki pa je deležen tudi groženj.

Poslednji trenutki rejnih živali v klavnicah so vse prej kot to, kar si predstavlja večina ljudi. Leta 2021 je društvo AETP z razkritjem življenjskih razmer sesnih pujskov prvič pretreslo slovensko javnost, po tistem so predramili družbo še nekajkrat. Krut vpogled v resničnost živalskih obratov je razkril tudi srhljive primere sadizma, ki jih najraje ne bi videli. A člani društva so se odločili, da resnici pogledajo v oči in jo brez olepševanja postavijo pred nas. To zagotovo ni lahka naloga in zanjo so potrebni pogum, predanost ter izjemna trdnost. Kdo so torej mladi, ki poganjajo kolesje društva za humanejšo usodo živali, ki, preden pristanejo na krožniku, prestanejo agonijo in pekel na zemlji? 

Šimen Zupančič

Mladi, ki razkrivajo grozote

Sprva so glavo staknili trije mladi, po nekaj letih boja pa se je majhno društvo razvilo v profesionalno organizacijo; ta je zrasla zgolj z donacijami in podporo društev iz tujine. Na prvi bojni liniji stojijo Samo, Emilija in Karin.

Predsednik društva Curk, edini moški član ekipe, v tem obdobju zaključuje doktorat iz fizike na University College London, kjer se je ukvarjal s procesi, ki vodijo v Alzheimerjevo bolezen. »Pol dneva preživim v čitalnici,« se smeji in nam zaupa, da v prostem času rad pleše salso in bačato ter igra bas kitaro. Za glasbo pa se ne zanima le on, preostali dve članici, Karin in Emilija, namreč igrata kitaro in bobne, skupaj pa imajo tudi glasbeno skupino. Zaradi obilice dela jim sicer skupno preigravanje skladb ne uspeva tako pogosto, kot bi si želeli. 

Emilija Venckevičiūtė, vodja angažiranja in komunikacije ter zbiranja sredstev, prihaja iz Litve, svoje življenje pa posveča prizadevanjem za pravičnejši svet. »V Litvi sem študirala socialno delo, vendar sem čutila, da tega poklica ne bi mogla opravljati z vsem srcem. Moje resnično poslanstvo je delo za naravo,« pravi. V Slovenijo jo je pripeljala ljubezen, stik z društvom AETP pa jo je usmeril na pot aktivizma, ki je potem postal pomemben del njenega vsakdana. »V prostem času se poskušam vključevati tudi v druge pomembne boje, denimo proti genocidu v Palestini. Ob tem se učim slovenščino, za polnjenje baterij pa grem rada v gozd, berem knjige, gledam filme, uživam v okusnem obroku in igranju glasbe.«

Šimen Zupančič

Karin Vrbek, vodja družbenih omrežij, umetniške podobe in spletnih strani ter montažerka videovsebin, je diplomirala na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer video in novi mediji. Dolgo je bila njena prva ljubezen umetnost, a sta jo izpodrinila aktivizem in potreba, da dela konkretne stvari ter vidi spremembe v svetu. »Občasno še vedno razstavljam in takrat se ukvarjam z eksistencialnimi vprašanji, sistemom jezika ter poetiko vsakdanjosti. V prostem času ustvarjam glasbo na električni kitari, pišem poezijo in ogromno berem.«

Šimen Zupančič

Samo ljubezen ne bo rešila živali

Ideja o ustanovitvi društva se je rodila iz frustracije, ker se v zvezi z rejnimi živalmi v Sloveniji dolgo ni dogajalo skoraj nič. »Nihče ni objavljal lokalnih posnetkov, nihče ni odpiral oči javnosti in vodil sprememb na bolje. Veliko pa je izviralo tudi iz entuziazma – iz občutka, da so spremembe mogoče. Navdih sem našel v tujini, kjer sem videl, da je mogoče stvari premakniti, če se jih lotiš premišljeno,« pojasnjuje predsednik Samo Curk. Doda, da samo ljubezen do živali za tovrsten boj nikakor ni dovolj, potrebna je akcija: »V začetnih letih mi je delo za društvo vzelo ves prosti čas, pa še kaj več. Trpel je celo moj doktorat. A ničesar ne obžalujem. Navsezadnje smo dosegli spremembe.«

Ob grozotah človek otopi

Vajeni smo, da društvo pretresa javnost s posnetki iz živalskih obratov. Ne pozabimo pa, da se pred tem močno dotaknejo tudi njih samih. Kako doživljajo ta razkritja? »Kot še več istega, kar sem že velikokrat videl. Groza. Sem pa hkrati postal do neke mere otopel. Podobno kot vojni novinarji, ki vsak dan poročajo o nasilju,« priznava Curk in dodaja, da se seveda še vedno srečuje z zgodbami, ki ga globoko pretresejo. »Recimo ta v času pandemije, ko je v ZDA umrlo ali zbolelo veliko delavcev v klavnicah za pujse. Te so se kratkočasno zaprle, rejci pa so posledično, namesto da bi zagotovili dodatne kapacitete in hrano za prašiče, raje vse pomorili. To so storili tako, da so živalim preprosto ugasnili prezračevanje v hlevih. Pujsi so se živi skuhali. Najhuje pa je, da je to še vedno legalno, kar kaže na ogromno moč živinorejskega lobija. Dovolijo si lahko praktično vse, kar želijo.« 

Kaj pa zgodbe iz Slovenije? 

Katere izkušnje so se jih najbolj dotaknile? »Ubijanje 'neekonomičnih' pujskov v večjih prašičerejah. Navzven se govori, kako imajo radi živali, v praksi pa jih izločijo (ubijejo) za vsako figo – če je pujsek premajhen, če počasneje raste, če je malo bolan. Nekatere pustijo poginiti v mukah, druge pokončajo sami. V enem od obratov je bilo to videti tako, da so jih s silo zalučali v betonska tla. Skrite kamere so pokazale, kako so se nekateri pujski s polomljenimi hrbtenicami še dlje časa zvijali od bolečin. Žal to ni osamljen primer. V kratkem bomo objavili nove posnetke, ki kažejo, da se podobne prakse dogajajo tudi drugod po Sloveniji,« nam zaupa Samo, ki pa o tem, kako jim uspe dobiti posnetke, ne more govoriti, saj gre za poslovno skrivnost. »Lahko pa potrdim, da ne gre brez poguma, zaupanja, preverjanja informacij in zelo skrbne koordinacije.«

Akcije društva vplivajo tudi na varnost aktivistov, pogosto so namreč deležni groženj in izpostavljeni tveganju. »Takšno je pač naravno okolje našega dela, s tem se je treba sprijazniti,« pravi.

Brez pravega pristopa škandal izzveni

Kaj se običajno zgodi po tem, ko v javnosti odjekne škandal, ki ga sprožijo njihovi posnetki? »Če ni kampanje z jasnim predlogom, škandal navadno izzveni. Ja, morda se komu kaj premakne v srcu, komu pusti grenak priokus, morda se kdo na poziciji moči zavzame za problematiko rejnih živali. A po nekaj mesecih škandal utone v pozabo,« je iskren predsednik društva, ki pa ima mnogo boljše izkušnje s kampanjami, s pomočjo katerih usmerijo jezo državljanov v spremembe.

»Takšen primer je bila kampanja Slovenija proti kletkam, ki se je skoraj dve leti borila za ukinitev krute baterijske reje kokoši nesnic. V takšni reji so kokoši stisnjene na žičnati podlagi, z le toliko prostora, kot meri list formata A4. Tako preživijo vsak trenutek svojega življenja – vse do prezgodnje smrti v klavnici. V kampanji smo objavili posnetke iz slovenskih farm, ti so prikazovali katastrofalne razmere, mobilizirali javnost in vztrajali pri jasni zahtevi. Rezultat je nedvoumen: baterijska reja bo zakonsko prepovedana, kar bo vsako leto olajšalo trpljenje približno 200.000 kokošim,« je zadovoljen Curk, ki se lahko pohvali tudi z uspešno peticijo. Kako jim je uspelo? »Peticije delujejo, če so del širše strategije kampanje, ki ima jasne in dosegljive zahteve, časovnico ter natančen načrt. Peticija brez kampanje je kot iskra brez goriva. Številne peticije ne uspejo – naša pa je.«

Spremembe so plačilo za stres

Povsem jasno je, da aktivizem in akcije društva vplivajo tudi na njihovo osebno življenje. »Res prinašajo ogromno stresa, a tudi ogromno smisla in zadovoljstva. Zavedanje, da lahko peščica organiziranih posameznikov premika svet na bolje. Dejstvo, da smo izbojevali zakonodajno spremembo. Da svet le ni tako ciničen in da ne vlada samo denar. To nas kot organizatorje zelo opolnomoči – pa tudi vse, ki so sodelovali v kampanji: s podpisom peticije, z donacijo, s pisanjem odločevalcem,« pokima Samo in nadaljuje, da smo lahko skozi te skupne bitke vsi videli, da imamo državljani vpliv na politiko ne le na volilno nedeljo, temveč tudi vmes.

Je politikom mar za živali? 

Na eni strani imamo prostovoljce, ki se borijo za nemočne, odpisane živali, na drugi pa tiste, ki bi jim moralo biti veliko bolj mar zanje že po službeni dolžnosti. Koliko posluha in podpore ima društvo v političnih vrstah? »Odvisno od politične stranke in od tega, kdo je njihova volilna baza. Sredinske in bolj leve stranke se zavedajo družbenih pričakovanj glede dobrobiti živali in jih jemljejo kot pomembno vrednoto. Navsezadnje so koalicijske stranke letos sprejele novelo zakona o zaščiti živali,« povzame predsednik društva in dodaja, da so desne stranke noveli nasprotovale. »Del njihove volilne baze se gospodarsko ukvarja z izkoriščanjem živali, poleg tega pa je tu klasično politikanstvo, kjer opozicija nasprotuje koaliciji ne glede na kakovost predlogov. Ne morem pa reči, da desni sploh nimajo posluha za dobrobit živali.«

Curk kljub temu zre v prihodnost s pozitivno naravnanostjo in poudarja, da društvo ne namerava odnehati. »Kje stojijo eni in drugi, se bo deloma pokazalo na naslednjih volitvah in v tem, kako se bodo do dobrobiti živali opredelili v političnih programih. Vztrajali bomo, da se stranke opredelijo do ključnih tem, ki se tičejo zaščite živali.«

Pogum namesto molka

Društvo AETP je dokaz, da lahko vztrajnost, pogum in dobro premišljene akcije premikajo meje. Čeprav so deležni groženj in političnih ovir, ostajajo predani svojemu cilju: ustvariti bolj humano in odgovorno družbo, v kateri bodo tudi rejne živali deležne spoštovanja in zaščite.

..............
O društvu AETP

Društvo AETP (Animal Enterprise Transparency Project) oziroma Projekt transparentnosti živalskih obratov je slovenska neprofitna nevladna organizacija s sedežem v Mariboru. Zavzema se za pravice in zaščito nečloveških živali. Z medijskimi kampanjami in skrivaj pridobljenimi posnetki omogoča vpogled v realnost slovenske živinoreje in industrije, kjer človek uporablja živali za prehrano. Namen njihovega delovanja je povečati transparentnost in spodbuditi sistemske spremembe v dobrobit rejnih živali.