Profimedia

Igralka za zapahi? Se zgodi, ampak Susan Sarandon pri aretacijah tolče vse rekorde: oskarjevka, ki je pred nekaj dnevi dopolnila 80 let, je bila pred kratkim uradno aretirana četrtič, obstajajo pa nepotrjene govorice, da je bila prvič aretirana že kot srednješolka. Njeni zločini? Z eno besedo: grozni.

Zgodbe

Susan Sarandon na črni listi: Hollywood kaznuje potihem

Prva aretacija, tista, o kateri nismo povsem prepričani, je bila zaradi protesta proti vietnamski vojni, potem so jo leta 1999 aretirali v New Yorku, protestirala je zaradi policijskega uboja neoboroženega priseljenca iz Gvineje, leta 2018 jo je policija v Washingtonu pridržala zaradi protesta proti Trumpovi politiki ločevanja migrantskih družin, leta 2023 je v Albanyju protestirala za višje minimalne plače, in potem 24. septembra letos njena četrta dokumentirana aretacija, spet v New Yorku, kjer je protestirala proti nastopu izraelskega predsednika vlade Benjamina Netanjahuja v ZN. Vsakič torej zato, ker je zelo javno in zelo glasno povedala, da nekaj ni prav. Ker ni hotela biti tiho, ko se dogajajo grde reči.

Tihi morilec karier

A njena prava kazen ni tistih nekaj ur v policijski celici. Dejanska kazen ni nikjer zabeležena in je povsem neformalna. V Hollywoodu jo diskretno izvajajo že desetletja: uvrstitev na črni seznam. To pomeni izgubo dela. Lahko celo konec kariere. Niti oskar te ne obvaruje. Zelo glasne, ki svoja politična stališča javno izražajo, pogosto kaznujejo s tem, da jim preprosto ne dajo več vlog, donosne ponudbe za nastope v reklamah nehajo prihajati, igralcu se odpove njegov agent ali celo agencija, včasih po več desetletjih skupnega dela. Prav to se je zgodilo tudi Susan Sarandon, njena agencija se ji je odrekla leta 2023 po njenem nastopu na propalestinskem zborovanju. Letos je igralka v začetku septembra na filmskem festivalu v Benetkah spet povedala, ja, zaradi nasprotovanja politiki Izraela ji veliki studii odrekajo vloge. Kar na srečo ne pomeni, da ne nastopa več v filmih, v Benetke jo je pripeljal film The Echo Chamber.

»Pred kratkim so mi vzeli vloge, ker nekatere agencije ljudem še vedno govorijo, naj me ne najemajo. A to so oblastne strukture. Med ljudmi, še zlasti po svetu, imam občutek, da sem dobrodošla. Našla sem svojo družino, našla sem svoje ljudi in z mano je vse v redu,« je rekla na tiskovni konferenci. Novinarji so ji zaploskali.

Tuji

Samouničenje z rdeče preproge: padec Mela Gibsona

Pravkar se nekaj zelo podobnega dogaja tudi španskemu oskarjevcu Javierju Bardemu, ki je letos javno zagovarjal pravice Palestincev, na Oskarjih je na smokingu nosil propalestinsko značko … in nato maja povedal, da zaradi svojih političnih stališč doživlja »poklicno kaznovanje«, ali v prevodu, izgublja vloge in reklamne pogodbe.

Hollywood kaznuje potihem. In kazen ni enkratna sankcija, temveč proces, ki lahko zlagoma in potihem zadavi še tako ugledno kariero. Kar posuši se, kot list jeseni.

Profimedia

Najglasnejši oskarjevki

Hollywoodski črni seznami niso nič novega. Vprašajte Jane Fonda, dvakratno oskarjevko, ki je v sedemdesetih javno nasprotovala vietnamski vojni in bila za to kaznovana z zmerjanjem, grožnjami, izgubo vlog. Pa vendar si je oba svoja oskarja prislužila prav v sedemdesetih, leta 1971 za film Klute in 1978 za Vojakovo vrnitev  Pred Susan Sarandon je bila prav Jane najbolj vneta politična aktivistka v Hollywoodu. Še vedno je politično aktivna in še vedno ni tiho, med drugim je rekla, da ameriški politiki, ki si dogajanju v Gazi ne upajo javno reči genocid, ne bi smeli biti izvoljeni. Julija letos, prav na dan, ko je predsednik Trump praznoval svoj 80. rojstni dan, je priredila protestni »protikoncert« za zaščito svobode govora.

Tudi britanska igralka Vanessa Redgrave je zagrešila enak greh kot Jane Fonda in Susan Sarandon: ni bila tiho. Popravimo tole na »še vedno ni tiho«. Še zdaj, pri devetinosemdesetih in v invalidskem vozičku, se udeležuje uličnih protestov za Palestino. Veliko časa in energije posveča tudi pomoči beguncem. Palestino podpira že od nekdaj, v dokumentarec The Palestinian (1977) je vložila lasten denar, še svojo hišo je prodala za to. Leta 1978, ko je dobila oskarja za film Julia, je v zahvalnem govoru ošvrknila protestnike, ki so demonstrirali proti njenemu propalestinskemu stališču. Škandal, ki je sledil, definitivno ni bil blagodejen za njeno kariero.

Nazaj v prihodnost

In če potujemo v času nazaj, kot slovenska vladna politika, se ne moremo izogniti »hollywoodski deseterici« v petdesetih, v času McCarthyjevega lova na čarovnice. To so bili scenaristi, režiserji in producenti, ki so se zoperstavili kongresnemu odboru za protiameriške dejavnosti (HUAC) in niso hoteli pričati proti kolegom. Doletele so jih zaporne kazni in globe, vsi so prišli na zloglasni črni seznam in niso mogli več delati v Hollywoodu. Vsaj ne pod svojim imenom. Scenarist Dalton Trumbo je oskarja leta 1957 dobil za film, ki ga je napisal pod psevdonimom. V primerjavi s tem so današnje sankcije blažje, takrat je izražanje (nepravega) političnega stališča poleg poklicnega samomora lahko pomenilo tudi zapor. Hollywoodski črni seznam za deseterico je do začetka šestdesetih sčasoma izzvenel, uradne kazni pa niso bile nikoli preklicane.

Ironično, Elia Kazan, ki pa je pričal pred kongresnim odborom, je v letih po tem posnel svoje najboljše filme. Filmska vrata se zanj niso zaprla, prislužil pa si je dosmrtni prezir kolegov. Nikoli mu niso odpustili te izdaje, leta 1999, ko je dobil oskarja za življenjsko delo, je velik del občinstva, tudi največja imena filma, sedel v dvorani s protestno prekrižanimi rokami na prsih, češ, izvolite opaziti, da mu ne ploskamo. Kazni pridejo v vseh pojavnih oblikah.

In če gremo ŠE BOLJ nazaj, pridemo do Charlieja Chaplina, ki je imel že v 30. in 40. letih tarčo na hrbtu zaradi svojih levičarskih stališč. In imel je svoj lastni dosje pri FBI. Chaplin, britanski državljan, ni čakal, da ga bodo formalno ali neformalno kaznovali, leta 1952, ko so mu Američani preklicali dovoljenje za ponovni vstop v ZDA, se je preselil v Švico. V ZDA je delal 40 let, a ni nikoli postal ameriški državljan. Zaobljubo, da ne bo več stopil na ameriška tla, je prelomil, ko je leta 1972 prišel po častnega oskarja za življenjsko delo.

Režiser, scenarist in igralec Orson Welles za svoja stališča ni bil nikoli uradno kaznovan, bil pa je na neformalnem črnem seznamu, tudi o njem je FBI že od leta 1941 vodil dosje, kar je škodilo njegovi karieri. Zaradi pritiskov se je Welles začasno umaknil v Evropo, prostovoljno izgnanstvo je rekel temu. Tudi on se je vrnil v ZDA zaradi oskarja za življenjsko delo, dobil ga je leta 1970.

Pevka in igralka Lena Horne je bila izvrstna v obeh poklicih, pa v štiridesetih in petdesetih, ko je bila na črnem seznamu, ni mogla opravljati nobenega – ni smela nastopati na radiu in televiziji, tudi filmskih vlog ji niso dali, ostali so ji le nastopi v nočnih klubih. Ampak ona je naredila nekaj edinstvenega: leta 1952 je s prijateljem napisala zelo ostro odprto pismo in v njem pojasnila, da njeno politično delovanje izhaja iz boja proti rasizmu in ne iz podpore komunizmu. In je zaleglo. Čisto potihem so jo sneli s črnega seznama in ji spet dovolili nastopati.

Všečki jim niso všeč

In še skokec v sedanjost: Bardem in Sarandonova sta med najbolj znanimi imeni s črnega seznama, nikakor pa nista edina. Tule jih je še prgišče: Kate Beckinsale je letos povedala, da jo je njena agencija po dvanajstih letih zapustila samo zato, ker je na družabnem omrežju všečkala objavo, ki je pozivala k premirju v Gazi. Mehiška igralka Melissa Barrera je zato, ker je na družbenih omrežjih odločno izražala podporo Palestini, izgubila vlogo v filmu Krik 7. Posledice čuti še danes, a nadaljuje z aktivizmom.

Pada tudi po nasprotni strani, Gino Carano so zaradi nasprotovanja proticovidnim ukrepom, dvomov  o legalnosti volitev, na katerih je Trump izgubil, odpustili iz serije, pa je tožila družbo Disney »zaradi politične diskriminacije«. Poravnali so se brez sodišča. Tudi igralec Jay Johnston podpira Trumpa in je moral celo v zapor, ker se je januarja 2021 udeležil napada na Kapitol. Ampak to ni bila politična kazen, kaznovan je bil zaradi kriminalnega dejanja. Delo kot igralec je pa seveda tudi izgubil. James Woods, zelo glasen Trumpov podpornik, še vedno trdi, da zaradi konsevativnih stališč dobiva manj vlog.

Kaznovani so torej tako tisti levo in desno od sredine, takole preko palca pa bi se dalo oceniti, da jih levi dobijo po glavi večkrat kot desni. Nekateri najbolj znani republikanci v Hollywoodu, John Wayne, Charlton  Heston, Arnold Schwarzenegger, Bruce Willis, zaradi svoje politične pripadnosti nikoli niso občutili posledic.

Izjemnik

George Clooney, eden najglasnejših liberalcev v Hollywoodu, je izjema, se zdi – čeprav se vedno znova zelo javno postavi na pravo stran zgodovine, za to ni bil še nikoli kaznovan. Že leta 2006 je napovedal, da ga njegova politična stališča utegnejo stati kariero, pa se to ni zgodilo. Ko je nasprotoval ameriški vojni v Iraku in izjavil, da predsednik George W. Bush vodi vlado kot mafijsko družino Sopranovi, so ga zaradi njegovih stališč zelo napadali, pozivali k bojkotu njegovih filmov in ga zmerjali z izdajalcem domovine, on je pa v odgovor … posnel film Lahko noč in srečno, zgodbo o pogumnem novinarju. Tudi ob iranski vojni ni tiho, zapleta se v ostre besedne spopade s Trumpovo administracijo.

Ne gremo se več

Zaradi neformalnih, predvsem finančnih pritiskov so se nekatera znana imena začela držati slovenskega pregovora, kdor molči, devetim odgovori: Jennifer Lawrence, Dwayne Johnson in Paris Hilton, na primer, so javno naznanili, da se ne bodo več politično opredeljevali, ker je to nevarno za kariero.

Kitajski trojček

Kaj imajo skupnega Richard Gere, Brad Pitt in Martin Scorsese? Vsi so se hudo zamerili Kitajski, najbolj Gere, budist in prijatelj dalajlame, ki se že več let zavzema za svobodni Tibet in je leta 1993 na Oskarjih, kjer je bil podeljevalec, zraven predpisanega besedila navrgel še svoj govor o kitajskem ravnanju do Tibeta, kitajskega predsednika pa pozval, naj Tibetu omogoči neodvisnost.

Ni bilo dobro sprejeto.

Še leta potem ga niso več vabili na Oskarje, in ko je leta 1997 posnel Red Corner, film o Američanu, ki se znajde ujet v mlinih kitajskega sodstva, ne le, da so Kitajci film prepovedali, pritiskali so tudi na studio MGM: če bo studio film distribuiral, z njim ne bodo sklenili poslovnega sodelovanja, so zagrozili. Studio je počepnil in se odrekel filmu. Odpovedan je bil tudi projekt, ki ga je Gere pripravljal s kitajskim režiserjem. Ta mu je povedal, da bi s filmom ogrozil svojo kariero in eksistenco svoje družine. Gere pravi, da obstajajo filmi, v katerih zaradi pritiska Kitajske ne sme nastopiti. Za ameriške producente je dostop do kitajskega trga bistveno pomembnejši kot Gere. Ampak, je rekel, kitajski trg daje prednost predvsem velikim uspešnicam, te pa njega ne zanimajo, torej ga to, da je na črnem seznamu, ne moti preveč.

Brad Pitt je v nemilost Kitajske padel zaradi filma Sedem let v Tibetu (1997), film je bil tam  prepovedan, igralec pa skoraj dve desetletji nezaželen. Šele leta 2014 so mu dovolili, da je na Kitajskem promoviral film Zlohotnica.

Režiser Martin Scorsese je s filmom Kundun (1997) v težave spravil družbo Disney, saj je Kitajska film prepovedala in za nekaj časa omejila sodelovanje z Disneyjem.

Nežna melodija bojkota

V težave zaradi politike se znajo zelo uspešno spraviti tudi glasbeniki. Vam damo en še čisto svež primer, Eda Sheerana, ki, ironično, sploh ni hotel javno govoriti o politiki. Na njegovi turneji Loop je Macklemore, eden od nastopajočih, javno podprl Palestino, zaradi pritiska organizatorjev in lastnikov stadionov so pevca nato odpustili. Sheeran, ki je javno povedal, da odločitev ni bila njegova, pa jih je potem dobil po glavi: iz solidarnosti z Macklemorom so odšli vsi predizvajalci in še Sheeranova spremljevalna skupina povrhu. Mediji so ga kritizirali in oboževalci napadali. Na naslednjem koncertu se je potem opravičil za svoj molk in priznal, ja, položaj v Gazi je katastrofalen in zanj ni opravičila. Ali bo to dovolj, se bo šele pokazalo.

Da politične izjave lahko hudo ogrozijo tudi kariere glasbenikov, je leta 2003 še kako začutila ženska skupina Dixie Chicks – leta 2003, tik pred začetkom ameriške invazije na Irak, je na nastopu v Londonu ena od njih rekla, da jih je sram, ker je tedanji ameriški predsednik George W. Bush iz Teksasa. Radijske postaje so njihove pesmi umaknile s svojih programov, ljudje so javno uničevali njihove plošče, deležne so bile groženj … Tudi poznejše opravičilo ni zaleglo. Nikoli več si niso povrnile prejšnje priljubljenosti.