Revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ne spomnim se več, kdo je avtor, vem pa, da je ta stavek tako globoko zarezal v moje razumevanje časa, da po tem nič več ni bilo enako.

Objavljamo odlomke iz avtobiografije Sanje Lončar Do zadnjega diha (Založba Chiara, 2025, trda vezava, 29 €). Naročite jo na spletu www.zalozba-chiara.si ali kupite v bolje založenih knjigarnah po Sloveniji.

Do takrat sem, vpeta v služenje lastnikom, klientom, direktorjem ..., uspeh merila s tem, koliko smo tisti dan zaslužili in kaj vse smo naredili. Nikoli pa se nisem spraševala, kako visoko ceno za vse, kar počnem, plačujem v najdražji valuti – s svojim časom. Z edino valuto, iz katere je sestavljeno življenje.

Tisto leto se je začela velika čistka v projektih, v katere sem bila vpeta. Vse bolj me je vleklo, da bi s svojim znanjem služila neprofitnim ciljem, pomagala neprofitnim organizacijam, omogočila, da zaživijo dobre ideje.

Telo mi je kazalo pot tako, da je z bolečinami reagiralo na vse, kar bi »morala« narediti za stranke, ki smo jih takrat servisirali. Bolečine pa so čudežno izginile, ko sem se lotila pisanja članka za revijo Aura ali začela delati kaj drugega, kar me je veselilo.

Odnosi

Sanja Lončar: Domov – kje je to?

Sprva sem to pripisovala nizkemu tlaku, oblačnemu vremenu, upočasnjenemu metabolizmu. Vlekla sem se po hiši kot ožeta cunja in mi nič ni šlo od rok; ko pa sem preklopila program na teme, ki so me klicale, je naenkrat posijal sonček od znotraj.

Če sem to stanje poskusila uporabiti, da oddelam še kaj iz obveznega programa, je dostava energije takoj usahnila, in sem bila ponovno kot riba na suhem.

Ta pingpong z lastnim telesom je trajal nekaj tednov. Telo ni popuščalo. Imelo je dovolj zlorabe talentov le za to, da zasluživa denar.

»Ne pozabi,« sem si večkrat rekla, »danes si delo pri tem projektu plačala z dnevom življenja. Bi res tako želela prebiti dan, če bi bil zadnji?!«

Odnosi

Sanja Lončar: Kako sta babici oblikovali njen odnos do hrane

In tako sem začela vse bolj razmišljati, da bi z znanjem in izkušnjami, ki jih imam, pomagala nevladnim organizacijam, ki že delajo za dobro ljudi.

Vsaj tako je delovalo od zunaj.

Bližnje spoznavanje z delovanjem mnogih nevladnikov je zelo hitro izbrisalo moje romantične ideje o tem, kako se rešuje svet.

Eni so bili le tim. Paranevladniki – razvajeni otroci dobro situiranih staršev, ki so našli način, kako jim bo z evropskimi projekti dotekal lep denar za »reševanje sveta«. Lotevali so se vsega, za kar se je dalo dobiti denar. Tistega dne, ko se je projekt končal, se je končalo tudi njihovo zanimanje za to tematiko in so se javili na naslednji razpis, iz katerega se je dalo kaj »pocuzati«.

Drugi so bili fanatiki, ki so svoje osebne nerazrešene frustracije pretakali v borbo proti sistemu. Sami proti vsem. Nobenemu se ne da verjeti. Sistem je treba le zrušiti ... Predsedniku vlade bi bili pripravljeni vse povedati v obraz, z lastnim otrokom ali starši pa praviloma niso mogli spregovoriti niti nekaj besed.

Pri tretjih pa so bili sestanki društva le oder, na katerem so vodilni z občutkom lastne pomembnosti hranili ego. Praviloma so ljudje, ki so pomembni, tudi pred upokojitvijo in tudi v društvih so iskali potrditev in gradili svojo vlogo, okolje pa morili s svojimi dolgimi monologi in kompliciranjem pri vsakem predlogu.

Odnosi

Sanja Lončar o vojni, ki je čez noč spremenila življenje v Jugoslaviji

Srečala sem tudi takšne, ki jim je bila humanitarnost le kulisa za dober biznis, in so dejansko živeli na račun sočutja ljudi, ki so prispevali za rešitev stisk njihovih varovancev.

Seveda tudi v morju nečednosti obstajajo tisti, ki si zaslužijo največje spoštovanje. Danes resnično občudujem vse, česar se lotevajo Humanitarčki, Zveza prijateljev mladine* in še nekaj resnično srčnih organizacij. Takrat jih še nisem poznala in je bila moja slika dogajanja na tem področju iz dneva v dan bolj siva.

*

Nekega jutra sem imela ponovno sestanek »hišnega sveta« v svoji glavi. Del mene je bentil nad tem, kako malo bi bilo potrebno, pa bi marsikatera odlična ideja v Sloveniji lahko zaživela, če bi se le naši nevladniki bolj povezovali, združevali, sodelovali ... med seboj in s tistimi v sistemu in stroki, ki imajo še vedno človeški obraz.

»Nehaj kritizirati. Naredi to!« je vpil en glas.

»Kako – naredi to?« sem se izgubila.

»To, kar razlagaš drugim, da bi morali ... Zakaj bi za to potrebovala naročnika? Če veš, kaj je treba narediti, pa daj, začni. Če je to tvoje znanje res uporabno, boš sama preverila v praksi.«

In tako se je leta 2005 začel projekt Skupaj za zdravje človeka in narave. Danes verjetno največji nevladni projekt na področju iskanja naravnih rešitev. K sodelovanju sem povabila veliko društev, pa tudi tiste ljudi in združenja, ki res s srcem in kakovostjo sodijo v sam vrh tega, kar lahko človeku pomaga.

Trdno sem bila odločena, da za denar ne bomo prosili državo. Postavila sem model, v katerem je največ tretjina denarja prihajala od oglaševalcev, tretjina od donacij in tretjina od kotizacij za seminarje, predavanja, prodane knjige. Če to ljudem koristi, bodo podprli. Če pa ljudem ne bomo koristili, nočemo biti še eni paranevladniki, ki se valjajo od razpisa do razpisa.

V dvajsetih letih projekta (do leta 2025) sem uredila in izdala 157 številk brezplačnih novic v skupni nakladi, ki presega tri milijone izvodov, v projektu pa je nastalo tudi 26 knjig, od katerih jih je osem prevedenih tudi v nemški jezik. Organizirali smo na tisoče predavanj, na stotine delavnic in drugih dogodkov ter po naših kanalih omogočili promocijo več kot tridesetim društvom in neštetim projektom.

Je bilo vredno v to dati 20 let življenja?

Jaz sem projektu dala sebe, projekt pa je gradil mene. Ne vem, če bi kje drugje imela priložnost toliko spoznati, raziskati, preizkusiti in živeti sebe.