Mateja J. Potočnik

Milena Miklavčič v svojem novem romanu Mehko kot britev med drugim razkriva, da so v nekdanji Jugoslaviji imeli za visoke politike organizirano prostitucijo. Knjigo je 73-letnica začela pisati takoj po vrnitvi iz bolnišnice, kjer je bila operirana zaradi tumorja na mehurju. Marsikdo bi zaradi take bolezni travmiral, Milena pa pravi, da je zaupala zdravniku, ki ji je pred operacijo dejal, da bo po njej spet zdrava.

Vaš novi roman Mehko kot britev je nastal po zgodbi, ki vam jo je zaupala nekdanja bančna uslužbenka. Povabili so jo, naj se pridruži »spremljevalkam« politikov v nekdanji Jugoslaviji. Koliko njene zgodbe je v knjigi in koliko je fikcije?

Z gospo sva se spoznali preko njene negovalke. Še pri skoraj devetdesetih je bila izjemno lepa ženska. V peti knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače sem objavila nekaj delčkov njene zgodbe. Ko je umrla, sem pogosto mislila nanjo. Vedno bolj sem bila prepričana, da je bilo povedano preveč pomembno, da bi šlo v pozabo. Med pregledovanjem osebnega arhiva sem naletela še na pripoved nekega glasbenika, ki je v nekdanji državi nastopal v baru v Nebotičniku, osebno sem poznala eno od tamkajšnjih »hostes«. Tudi štorije krupjeja iz igralnice so bile zanimive. Večkrat mi je pripovedoval, kako so v prepolnih potovalkah nosili izkupičke »finančniku« v Ljubljano. Pretresljivih spominov o tistih, ki so v povojnem obdobju delali splave, prav tako ni bilo malo …

So imeli pomembneži iz prestolnice res svingerske zabave na kmetih? Zakaj tam?

Kot otrok socializma lahko z gotovostjo rečem, da nam kot brezspolna bitja niso prikazovali le staršev in učiteljev, temveč tudi politike. O konkretnih razuzdanostih elite bomo tudi zato našli bolj malo zapisanega, kar je razumljivo. Če sodim po osebnih pričevanjih in tistem, kar je bilo povedano med vrsticami recimo tudi v Đilasovi v knjigi Novi razred, ko govori o korupciji, zlorabi oblasti, materialnih privilegijih in nedotakljivosti elite, se je dogajalo marsikaj. Izbrancem niso bili tuji ne razkošje ne užitki. Omislili so si luksuzne vile, voznike, dobre avtomobile, zasebno dobavo hrane, zdravljenja v tujini in še mnogo tega pod nekakšno krinko »enakosti in enakopravnosti«. Morali bi biti izrazito slepi in gluhi, če takšnih elitnih zabav ne bi povezali tudi s spolnostjo in vsemi odtenki sive, kar je v intimi najbolj zlovešče, iztirjeno in umazano.

Ko sem prvič slišala za konkretne »hausbale«, ki so se dogajali v kakšnih lovskih kočah, daleč stran od oči javnosti, sem najprej pomislila, da gre za pretiravanje. Češ, ta politik pa že ni tak, da bi podrl vsako, ki mu ne bi ušla na drevo! Potem sem se spomnila na Marico in Vikco, mamo in hčerko, ki sta v času moje mladosti ponujali spolne storitve tudi v Žireh. V tisto revščino, v kateri sta bivali, so menda zahajali tudi ministri. Kdo drug bi lahko sedel v mercedesu, ki se je znašel na kolovozni poti, ki je vodila do njiju? V Kranju sem se pogovarjala z žensko, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala še pri sedemdesetih. K njej so hodili po užitke praktično vsi, ki so si jo lahko kupili, saj ni bila poceni. Bila je zelo odkrita, imena strank – bila je »specializirana« za impotentne moške – je stresala iz rokava. Potem se ji je zgodilo nekaj strašnega: nekoč, ko so »vozili vlak« (tako so rekli skupinskemu seksu), so neki ženski pri zelo grobem in nasilnem analnem odnosu povzročili nepopravljive poškodbe. To je bilo zadnjič, da se je udeležila takšnih srečanj.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 29, 22. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana