revija Jana

Predvsem starejši tam trpijo v bolečinah, številni so higiensko neoskrbljeni, žejni, lačni in prestrašeni. Zgodi se, da na urgentnem hodniku kdo tudi umre. Dovolj je, so rekli pri Srebrni niti, združenju za dostojno starost, in napisali javno pismo, ki zelo odmeva v javnosti.

Kot zagovorniki starejših zahtevajo od odgovornih v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana in širše, da razmere uredijo tako, da bodo skrajšali nesprejemljivo dolgo čakanje oziroma čas obravnave, in da nemudoma odpravijo nečloveške razmere za bolnike in svojce v čakalnicah.

Hudi primeri

Tole je nekaj pričevanj obiskovalcev urgence:

S svojo 86-letno teto sva na ljubljanski urgenci čakali več kot 26 ur, od tega 22 ur na stolu! Vsi so ves čas delali in zjutraj se je videlo, da so komaj pokonci. Ni težava v zdravnikih. Težava je višje, mnogo višje. (Z. J.)

Z mamo, ki ima 90 let, sva na urgenci čakala 18 ur. Mama je bila polulana do glave, prosila sem za menjavo plenice, a so rekli, da nimajo časa. Poleg tega je bila pokrita le s tanko rjuho, čeprav je bilo hladno. (L. L.)

Nedavno sem z zelo bolnim očetom čakala osem ur, in to z napotnico. Zdravnica je bila prijazna, strokovna. Hodniki pa polni večinoma starejših. Mnogi so bili brez spremstva. Sem in tja se je kot dobra vila prikazala kakšna medicinska sestra in jim pomagala na stranišče, jim dala odejo, kozarec vode in kakšno prijazno besedo. (A. Š.)

V 30 letih se očitno na IPP ni nič spremenilo. Čakanje v nedogled, gneča, ljudje še do stranišč ne morejo. Žalostno. (D. V.)

Pred dvema letoma sem čakala z mamo od dveh popoldne do pol petih zjutraj. Zelo nečloveško. (G. G.)

To traja že leta, enake izkušnje. Vsi hodniki polni, svojci stojijo, bolniki na vozičkih. Se jemlje kri, se menjajo plenice, vse na hodniku. Urgenca je kot poljska bolnišnica na fronti (I. U.)

Dolgo je treba čakati. Ampak ko sva z ženo prišla do zdravnika, pa nimam žal besede. So prijazni in strokovni. (N. N.)

Urgence so polne takih, ki ne pridejo do svojega zdravnika. Tako se ustvarja dolga čakalna doba. (V. F. Š.)

Povečan obisk urgence pomeni tudi to, da ogromno ljudi nima osebnega zdravnika. (N. N.)

Ljubljana je tako veliko mesto, da bi potrebovala tri urgence in v vsaki tri urgentne ekipe zdravnikov. (Z. G.)

Če mama ne ostane v bolnišnici, včasih še nekaj ur čakava na rešilni avto, da naju odpelje nazaj domov. Zgodilo se je že, da sem z mamo čakala petnajst ur. Ona je sedela, jaz pa sem ves čas stala, ker ni bilo nikjer praznega stola. Je to normalno, da na nujno medicinsko pomoč, ki bi jo moral bolnik dobiti takoj, bolni tako dolgo čakajo? (B. M.)

Dejstvo je tudi, da na urgenci pa dobiš »paket« pregledov iz »košarice« zdravstvenih storitev in še kaj več v desetih ali več urah. Ljudje se s tem izognejo tudi plačilu pri zasebnikih in pospešijo zdravljenje naprej, ker imajo izvide. Urgence bodo vedno polne, dokler se ne bo kaj premaknilo v osnovnem zdravstvu in naprej. (B. N.)

Zmešnjava

Zakaj je že leta tam takšna zmešnjava? Razlogov je več. Manjkajo medicinske sestre, ve se, zakaj, in zdravniki. Starostna doba se viša, na nekatere specialistične preglede (predvsem revmatološke, ortopedske, srčno-žilne, dermatološke itd.), pa na operacije (kolena, kolkov, ukrivljenih palcev itd.) je treba čakati mesece, leta. Na tisoče ljudi nima svojega zdravnika in zato pridejo tja, kjer ga dobijo. Zdravnik lahko pacienta zavrne pri 1895 glavarinskih količnikih, kar pomeni pri okoli 1300 pacientih. Če bi jih znova imeli 1700, bi čez noč odpravili veliko težav. 

In kaj pravijo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana? 

Doc. dr. Hugon Možina, dr. med., vodja Internistične prve pomoči, pojasni, da vsako leto pregledajo okoli 170.000 bolnikov, kar seveda ni malo. In dodaja, da razume razočaranje in jezo ter želje po izboljšanju zdravstvenega sistema, ki pa je v Sloveniji pravzaprav večinoma še zelo dober. »Tudi mi na urgencah si želimo normalne delovne razmere. Sam pa vem, da rešitev naših težav ni preprosta sprememba v organizaciji urgentne medicine, ampak številne spremembe na različnih zdravstvenih področjih. Od leta 2011 so vsi bolniki ob prihodu v Urgentni blok UKCL deležni takojšnje triažne ocene, kar praviloma opravi usposobljena diplomirana medicinska sestra. Bolj ogroženi pacienti imajo prednost pri obravnavi. Sistem se zdi nekoliko neprijazen do starejših bolnikov, res pa je, da je dve tretjini naših bolnikov (na Internistični prvi pomoči) starejših od 70 let (tretjina je starejših od 80 let). Dotok bolnikov se je močno okrepil predvsem zaradi preusmerjanja akutnih (ne nujnih) bolnikov na urgence (problem primarnega zdravstva), močno povečanega števila starih z več boleznimi, dolgega čakanja na pregled pri specialistu, nekritičnega pošiljanja bolnikov iz domov starejših občanov (pomanjkanje negovalnega osebja). Na drugi strani se je zaradi pomanjkanja medicinskih sester za 90 postelj skrčila Interna klinika v Ljubljani, zaradi obnove tudi Infekcijska klinika, zaradi pomanjkanja medicinskih sester so se močno skrčili internistični oddelki v Splošni bolnišnici Jesenice in v Splošni bolnišnici Novo mesto. Preprosteje povedano: vrata do nas so na stežaj odprta. Stanje je slabše za tiste bolnike, ki niso kritično bolni (prehitijo jih bolj nujni). Razmere so najslabše ob ponedeljkih, torkih in petkih. Čeprav smo v obremenjenih terminih uvedli dodatne ambulante, so težave občasno zelo hude. Prihod več kritičnih bolnikov zapored lahko obravnavo novih bolnikov povsem ustavi.«

Vsemu naštetemu navkljub pričakujejo izboljšanje že septembra, saj se bo odprla nova opazovalnica in pospešila delo. Poudarjajo pa tudi, da urgenca ne more nenehno dodatno povečevati zmogljivosti, čeprav poskrbijo za vse, ki iščejo pomoč, in ne zavračajo ali preusmerjajo pacientov kot morda nekateri drugi izvajalci.

Dovolj izgovorov

Irena Žagar, predsednica Srebrne niti: »Pozivamo vodstvo UKC Ljubljana, da se loti reševanja neznosnih razmer na urgenci. Sistemski izgovori, da ni mogoče ničesar izboljšati, da potrebujemo regionalno bolnišnico, drugačno plačevanje storitev ZZZS, da sistem na primarni ravni ne deluje ustrezno, ne smejo biti več opravičilo za vodstvo, da ne išče učinkovitih rešitev znotraj kliničnega centra. V sistemu zdravstvenega varstva se je v zadnjem letu in pol število zdravnikov povečalo za 300, zagotovo je del teh tudi v UKC Ljubljana. Poleg kadrovskih okrepitev spremembe v organizaciji dela pogosto ne zahtevajo več osebja, temveč je treba spremeniti procese zdravstvene obravnave, delovne naloge članov zdravstvenih ekip in organiziranost dela. V Srebrni niti bomo stanje na urgencah spremljali naprej.«