Sašo Bizjak

Ko je predsednica sodnega senata okrožnega sodišča v Mariboru prebrala oprostilno sodbo, se je Irena Tihec, obtožena, da je pred tremi leti ubila svojega moža, povsem zlomila. Meseci negotovosti, mrcvarjenja in razgaljanja intime pred javnostjo, leta nasilja, strahu in umiranja idealov, negotova prihodnost življenja s strašnimi posledicami – a vendarle življenja! – vsa v srcu, živcih, sklepih, mišicah in možganih nakopičena napetost se je sprostila v enem samem mogočnem sunku energije, ki je skoraj zlomil izčrpano telo. Pred očmi vseh v dvorani, pred objektivi fotografov in kamer, pred očmi celotne Slovenije, se je s solzami obliti obraz Irene Tihec zakrčil od napora ob olajšanju, ki ga je še komaj prenesla.

Včasih je smrtno nevarno biti ženska

Tako se je zaključila življenjska pot, na katero je pred skoraj tridesetimi leti, še kot študentka, stopila s svojim zdaj pokojnim možem. V prvih letih je bila ta pot še znosna, mestoma zagotovo tudi lepa, sčasoma pa je zavila v – temo, v kateri prežijo najnižje in najbolj neusmiljene od sil, ki določajo človeško nrav in ki zmorejo tudi ubijati. Vrsta prič je potrdila, da je bil njen mož z leti čedalje bolj ljubosumen in nepredvidljiv; njegovi domači so ga v sodni dvorani slikali kot običajnega človeka, ki je v družbi spil kakšen kozarček, sicer pa ni bil problematičen, toda sosedje, znanci in tudi ljudje, ki so mu po naključju prekrižali pot, so govorili drugače. Dinamika med možem in ženo naj bi tako sčasoma prerasla v psihično in fizično nasilje, tako značilno za družinske tragedije: ljubosumni izpadi, nadzor, prepiri in pretepanje ter grožnje s smrtjo so bili čedalje pogostejši.  

Dokler je ni tistega 15. aprila 2022 zaradi SMS-sporočila nekega znanca začel mikastiti na žive in mrtve – tudi pred očmi nekega moškega na mariborskem letališču, pozneje doma pa še pred ženinimi starši in sosedom. Za štirimi stenami naj bi »kurba« dobila še poslednjo izbiro – na kakšen način si želi umreti. Oči obeh naj bi se sočasno ustavile na kuhinjskem nožu, ki je ležal na pultu; prva je bila pri njem Irena. Pozneje v sodni dvorani patolog ni mogel ne ovreči ne potrditi njenih trditev, da se je pobesneli soprog sam nabodel na rezilo, ki ga je v strahu iztegnila predse. »Niti za sekundo nisem imela namena Alešu škodovati, sem pa se takrat resnično zbala za svoje življenje,« je Irena Tihec pozneje zatrdila na sodišču. Ob pogledu na nož v moževem srcu je skočila k njemu in začela izvajati prvo pomoč ter poklicala 112.

Kaplja čez rob

Ključno vprašanje, okoli katerega se je vrtelo pol leta trajajoče sojenje, je bilo, ali je vedela, kaj počne, ali ne – in ali je to storila naklepno. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 29, 22. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana