Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Če sva v Vipavi, se spodobi obiskati kakšno vinsko klet,« me je dregnil soprog in hkrati sanjaril o domačem narezku ob srkanju vipavskega vina. Tistega dne je ljubka vasica Slap počivala v spokojni tišini, in ko naju je v eni od uličic pritegnil kamniti portal, ki vodi na skrivnostno dvorišče, se nama niti sanjalo ni, da bova tam odkrila nekaj precej dragocenejšega.

Ta zgodba se je zložila kar sama od sebe – brez načrtov, med sproščenim koncem tedna v Vipavski dolini. Morda so takšna nepričakovana odkritja še lepša, saj se zgodijo v trenutkih, ko človeka spoznaš skozi drobne geste, besede in tišino med njimi. Ljudje se takrat pokažejo takšni, kot so, ne da bi želeli narediti vtis. Kadar po tej poti spoznam krasne ljudi, jih rada ujamem v zapis. Če dovolijo, kakopak.

Domači

Posestvo Pr’žabi, od nesojene cerkvice do kraške pravljice

»Bi bilo mogoče dobiti kakšen kozarec vina?« 

S soprogom sva jo pozno popoldne mahnila od nastanitve v Majeriji skozi prijetno hladen gozdič, ki se na klancu prelije v vinograde in prostrane travnike. Cerkvica v daljavi je nakazovala, da se približujeva vasici Slap, in ko sva jo prek tlakovanega vaškega trga ucvrla med kamnite uličice, sva imela že pošteno osušeni grli. Obstala sva pred kamnitim portalom, ki je vodil na dvorišče malce mistične domačije. Ošvrknila sem napis na okrogli leseni deski – winery, stopila pod obok in presenečeno obstala pred kuliso stare vipavske domačije.

Šimen Zupančič

Topel zrak je polnilo mehko primorsko narečje dveh možakarjev, ki sta pred hišo kramljala ob vinski kapljici. »Bi bilo mogoče dobiti kakšen kozarec vina?« sem previdno povprašala. Dva para oči sta obstala, zato sva brž poudarila, da ni potrebe, če so zaprti. »Ne, kar pridite, kar pridite,« je zažvrgolel glas dekleta, ki se je pojavila na vhodu. Prijazno naju je pospremila do lesene mize pod mogočno figo. Minuto pozneje sva v senci njene krošnje pila rdeče vino, četrt ure pozneje pa mlela topel kruh in dobrote z lesene deske: pršut, salamo, sir z orehi, olive in bučke z nekim temnim sladkim prelivom. Nebesa! 

Zadržani skrivnostnež

Ko sva se okrepčala, sta možakarja še vedno sedela na lesenih barskih stolih pod balkonom in kramljala o vaških rečeh. Ocenila sem, da sta soseda, in ju sklenila nadlegovat z vprašanji, kje se kaj dogaja. Ni ju motilo, hitro sta se razgovorila o festivalu vipavskih vin in vrvežu na trgu prejšnji dan, ko so gostili gledališko predstavo. »Včasih je takole mirno, drugič je veliko turistov,« je pokimal starejši. Beseda je nanesla tudi na znamenite slapove, po katerih je vas dobila ime. Manjši so bili nekoč pomemben del življenja domačinov, danes pa so zaradi zaraščenih poti precej težje dostopni. 

Šimen Zupančič

In tako se je čas v stari vasici spontano prelil v klepet o tamkajšnjem življenju. Izvedela sem, da se mladi od tod ne odseljujejo tako zelo kot iz nekaterih sosednjih krajev, da radi ostajajo doma. Kakšnih 400 prebivalcev živi tu, mnogi pa se že več generacij ukvarjajo z vinogradništvom in poljedelstvom. Tudi onadva? »O ja, Žorževi že pet generacij. Jaz sem sosed, tole pa je njihovo,« je ponosno pokimal možakar. Nobene zavisti, čutila se je iskrenost. Mlajši je medtem zadržano sedel in zrl predse. Močno me je pritegnila njegova skromnost. Ko nama je čez čas dobrodušno razkazal staro vinsko klet in notranjost stavbe, sem šokirano obstala. Saj človek ne more verjeti, kaj se skriva za kamnitimi zidovi! Morala sem izvedeti, kakšna je zgodba romantičnega dvorišča na Slapu 29. 

Jutro pod figo

Še preden se je sonce dvignilo visoko nad vinograde, sva spet sopihala skozi gozdiček proti domačiji. »Dobro jutro. Včeraj sem vas obiskala kot turistka, danes pa sem tu službeno,« sem bleknila tako naravnost, da je gospodična na vratih za hip presenečeno obstala. »Novinarka sem. Bi lahko poklicali Jerneja? O njem bi rada napisala zgodbo.«

Ko se je na dvorišču pojavil 41-letni Jernej Žorž, je bilo v njegovem pogledu še več zadrege. O bog, kaj bi pa zdaj rada, se je nemara spraševal, a vljudno sedel za mizo pod figo. Malce me je zabavalo, da ne daje z ničimer slutiti, da je član ene največjih vinarskih družin v tem delu Vipavske doline. 

Šimen Zupančič

Pa kdo so ti Žorži?!

Da gre za dolgoletne vinarje, priča letnica, vklesana v stari vinski kleti. Imajo še tri sodobne, a ogromni leseni sodi in vonj po preteklosti imajo pač svoj čar. »Na betonskem podnožju za sode je letnica 1921, spodaj pa so pripisane inicialke J. Ž. To je bil Jernej Žorž, moj prapranono. Po njem imam ime,« je povedal in dodal, da so se Žorževi v teh krajih ustalili, ko je njegov prapraded kupil to posest od grofovske družine Lanthieri. Ta je v tistem obdobju razprodajala svoje premoženje in se umikala v druge kraje.

»Šlo je za dva hektarja vinograda in ta del stare kleti,« je razširil dlani. »Takrat se je pri Žorževih rodilo kmetijstvo in se ohranilo skozi več generacij. Ko sem bil mičken, smo imeli krave, koruzna in pšenična polja, sadno drevje, nekaj malega gozda … Z vinogradništvom se je intenzivneje začel ukvarjati moj oče. Počasi je opustil živinorejo, saj je v trtah videl več priložnosti kot v pridelavi koruze in mleka,« je povedal Jernej, eden od treh otrok očeta Jurija, od katerega je pred več kot desetletjem prevzel vinske posle.

»Trenutno imamo okoli 20 hektarjev vinogradov in 70.000 trt. Vina naredimo relativno malo glede na te površine – od 60.000 do 80.000 litrov na leto, kar je seveda odvisno tudi od vremena. Za nas sta najpomembnejši avtohtoni sorti zelen in pinela, imamo pa tudi precej sivega pinota, rebule, sauvignona, rumenega muškata in laškega rizlinga. Od rdečih sort pa cabernet sauvignon, merlot in nekaj malega barbere,« je našteval. Njegovo najljubše? »Ma, zelen! Od rdečih pa merlot.«

Šimen Zupančič

Od vinograda do turizma

Jernej je pogosto omenjal družinske člane. Spoznala sem sila simpatično mamo Magdo, ki je že upokojena in je prav tisto jutro čuvala vnukinjo, Jernejevo nečakinjo Lili. Pa drugi? So vsi vpeti v vinogradništvo? »Ne povsem. Klet imam čez jaz, v vinogradih pa je največ oče skupaj z zunanjimi pomočniki. Star je 62 let in je še vedno v odlični kondiciji. On je gonilna sila,« je povedal Jernej, ki se je v zadnjih letih čedalje bolj usmerjal v prodajo vina in turizem.

»V Križu sem odprl lokal, tu smo uredili sobe, ponujamo zajtrke …,« je razlagal po izobrazbi inženir vinogradništva. Sprva ga je sicer bolj zanimala ekonomija, medtem ko je brat kazal več zanimanja za kmetijstvo. »Potem pa se je obrnilo. On je šel na visoko poslovno šolo, jaz pa na vinogradništvo,« se je nasmehnil Jernej, ki je s sestro in bratoma že od mladih nog pomagal v vinogradu. In kako se je rodila ideja za košček raja znotraj dvorišča? »Obnovili smo streho. Zgoraj so bili prazni prostori in zdelo se mi je, da gre vino lepo skupaj s prenočišči. Časovno se je lepo ujelo; prej takšne stvari še niso bile priljubljene. Imel sem srečo,« je skomignil in dodal, da za turistični del z njim skrbi sestra Špela, s katero se dobro razumeta. Tudi na splošno mu veliko pomenijo dobri odnosi. »Če je ekipa zadovoljna, potem to čutijo tudi ljudje, ki pridejo k nam. To je največ vredno.«

Šimen Zupančič

J696

Žorževi se po svojih močeh trudijo razvijati vinarsko tradicijo. »Ob tem smo rasli in seveda smo na korenine čustveno navezani. Če nekaj gradiš od začetka, je to težko opustiti, ker ti preprosto preveč pomeni. To ni darilo, to so žulji naših prednikov.«

Da te besede resnično čuti, pričajo tudi letnice in spoštljiv odnos do zgodovine. Sedeli smo pod 200 let staro figo, na steklenicah vina ni bilo mogoče prezreti starinske oznake J696, povsem enako sem opazila vklesano tudi na kamnitem vodnjaku, romantično preraslem z bršljanom. Lepo dopolnjuje kuliso dvorišča in Jernej je ob mojem navdušenju ponosno pojasnil, da to ni običajen vodnjak. »To naj bi bila najstarejša letnica na vaškem vodnjaku v Sloveniji. Zapisana je še po julijanskem koledarju. Vidite črko J namesto številke 1? Takšnih zapisov je na javnih krajih zelo malo.«

Šimen Zupančič

V številu hektarjev in litrov vina je mogoče izmeriti marsikaj, ne pa tudi pripadnosti. Morda prav zato zgodba družine Žorž ni zgolj zgodba o vinu. Ko sva se soprogom vračala proti Majeriji, sem bila zadovoljna, da sva spoznala skromnega vinarja, ki verjame, da je vredno ostati in negovati korenine. Zanj dediščina ni nekaj, kar podeduješ, temveč nekaj, kar vsak dan znova soustvarjaš.

Pa na zdravje – in še na mnoga leta, Žorževi!

Pozeba, toča, birokrati ... Na fotografijah so vinogradi videti idilično, a za njimi se skriva veliko negotovosti. »Vedno več je vremenskih nevšečnosti. Sploh marca in aprila nas ogroža pozeba, poleti pa močne nevihte, predvsem toča,« je povedal Jernej in omenil, da jim stres povzročajo tudi čedalje večje birokratske zahteve. »Zmeraj je nekaj novega, zmeraj kakšna dodatna reč. Težko je vsemu slediti.«

revija Jana

Šimen Zupančič