Mateja J. Potočnik

V zadnjih letih ga gledamo v priljubljenih serijah, filmih in na gledaliških odrih, a za vsemi vlogami stoji človek, ki ostaja radoveden, nežen in iskren. Prijazen, a hkrati zna odločno pokazati svojo mejo. Skromen. To, da res veliko dela, se mu ne zdi nič posebnega. Svoje delo ima preprosto rad, zato z veseljem sprejme povabila k novim predstavam, nadaljevankam, filmom in drugim projektom.

Njegov žametni glas prijetno poboža v risankah in radijskih igrah. Te dni pa, kot radi rečemo, dobesedno skače od vsepovsod: igra v seriji Takšno je življenje, v kinu se ta mesec vrtita dva filma, v katerih nastopa,  na pretočnih kanalih je več njegovih serij, seveda pa blesti tudi na odrskih deskah Mestnega gledališča ljubljanskega, ki mu je zvest od diplome na AGRFT.

Mateja J. Potočnik

Ko sede nasproti, deluje, kot da ga nič ne more zmesti, a nato z nasmehom prizna, da ga je življenje že večkrat zavrtelo. Še vedno ga najbolj premaknejo pristni odnosi, dobra zgodba in občutek, da dela nekaj, kar ima smisel. Ne podleže zlahka brbotajočemu svetu okoli sebe, potrošništvu in družbenim omrežjem. Na Facebooku in podobnem ga ne boste našli, saj ne mara »kradljivcev« pozornosti in razkazovanja svoje zasebnosti.

Estrada

Vesna Slapar: Uroš je moja prva ljubezen, steber iz ozadja

»Telefon je nujno zlo, a na njem ne visim in ga znam odložiti ter uživati v analognem svetu,« pove igralec, ki z lahkoto niza vloge. Po nedavni premieri Osvajalca je prav te dni začel s študijem Besov Dostojevskega, ki jih režira Janusz Kica. Potem pa igra še v kopici starih predstav. »Z lahkoto krmarim med vsem tem. Vsako stvar posebej naložim v en del možganov; kadar jo potrebujem, samo odprem predal in vzamem ven,« pove v smehu in doda, da se morda samo zdi, da je trenutno vseprisoten, saj so se naključno skoncentrirali filmi in serije preteklih let.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana