Šimen Zupančič

Posnetki izživljanja nad nemočnimi v domu starostnikov so nas pretresli, a to nam ne bo pomagalo, če ne bomo ukrepali. Prav zato se je izpostavila tudi medicinska sestra, ki s starostniki dela že 18 let. Svoj glas je zastavila za vse nemočne, da bi zlorabam naredili konec tako, da osebe z očitno izkazano neobčutljivostjo pri svojem delu nikoli več ne bi prišle v stik z ljudmi. Ne v sociali ne v zdravstvu. Valerija Kršlin je dobra duša, ki pomaga ljudem in živalim, ter miri, da je za naše starostnike v domovih še vedno dobro poskrbljeno.

Šimen Zupančič

Čeprav se razdaja na vse konce in kraje, je najprej mama najstnika Lana, nato hčerka, predana očetu, onkološkemu bolniku. Potem pridejo drugi. In teh ni malo. Poleg poklica – o katerem pravi, da je blagoslov in do jo kljub temu, da še zdaleč ni preprost, izpolnjuje in osrečuje – rešuje živali in pomaga ljudem preko svojega, pred dobrimi 12 leti ustanovljenega zavoda Zadnje upanje.

V domovih dela 18 let, v sedanjem je deset, vmes je šest let delala z otroki z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Tudi na dan našega obiska je pomagala družini z otrokom s cerebralno paralizo tako, da je poskrbela za njihovega kužka. Drugi družini pa pomaga prevzeti popolno skrb za otroka z motnjo v razvoju; enkrat letno ga za več dni sprejme v svojem domu, njen sin pa mu odstopi sobo. Takrat si tudi Valerija najraje vzame dopust.

Spravite jih stran od ljudi! 

In ker je tako vpeta v različne zgodbe reševanja živali in pomoči ljudem, ji ljudje zaupajo. Tako so do nje prišli tudi posnetki zavržnih, ponižujočih dejanj v domovih za starostnike. »Bila sem zgrožena in sem ukrepala. Moj namen je bil dosežen – da opozorimo javnost in spodbudimo odločevalce k odločnemu ukrepanju ...«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana