JANA

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Med korono ste se s prijatelji družili in posneli pesem, po dobrem odzivu pa nadaljevali, da je nastal cel album. In tako smo dobili Fehtarje, kajne?

Res ni bil tak načrt, ampak odziv publike je bil tako dober, pa tudi mi smo se dobro ujeli, da smo začeli igrati v živo. Snemati smo začeli, ker smo pogrešali glasbo in bežali pred viharjem čustev, ki je bil v nas. To je bil razlog, da smo snemali priredbe, ki so nam bile všeč, in ne avtorskega materiala. Pogrešali smo odre, druženje, prijatelje in stike z ljudmi. Snemanje novih pesmi je bilo terapija.

Kot psiholog dobro poznate tudi klasične terapije. Je glasba koristna pri psiholoških izzivih?

Glasba je sama po sebi terapija. Kadar smo žalostni, poslušamo drugačno glasbo, kot ko smo veseli. Kadar praznujemo, je glasba drugačna, kot kadar žalujemo. Glasba na nas nezavedno vpliva in je kanal, preko katerega lahko izrazimo čustva, se razbremenimo stvari ter jih delimo z drugimi. To je zame ena njenih najlepših lastnosti. Ne le da nas razvedri in nam omogoči zabavo, ampak tudi vpliva na naše duševno počutje.

Kakšna glasba pa je bolj terapevtska?

Človek išče vsebino, ki takrat ustreza njegovemu počutju.

· Narodnozabavna

Kakovostna glasba, tradicija, gajstnost – to so Gajstni muzikanti

Psihologi radi opozorijo, da se ljudje zase ne odločamo ravno najbolje. Če bi se, nihče ne bi bil zasvojen, recimo. So tudi pri glasbi slabe odločitve?

Seveda. Poglejmo le zgodovino in to, kako so nekateri veliki glasbeniki, kot sta bila Amy Winehouse ali Kurt Cobain, končali svoje življenje. Kolikor poznam njihove zgodbe, so vsi glasbo, ki so jo predajali na odru, tudi živeli. Glasba ima včasih tudi temnejšo stran. Vsako razpoloženje ima določeno tonaliteto, melodiko in besedno izraznost.

Na žalostno usodo Amy Winehouse je vplival pritisk uspeha. Zagotovo bi živela bolje, če bi namesto ogromnih koncertov imela klubske nastope, kot si je želela. Če bi se lahko posvetila samo glasbi, ne pa vsem stvarem, ki sodijo k uspehu. Kako gledate na pritisk zaradi uspeha?

V zgodbah velikih svetovnih izvajalcev je vedno prisoten nekdo, ki se je hotel s tem okoristiti. V največjih primerih igra pomembno vlogo ali menedžer – kot pri Elvisu – ali oče oziroma družina. Zgodba Michaela Jacksona je zgovorna, pa Amyjina tudi. Pri njej je bila še tretja stvar – partnerjeva manipulacija. Ko nekdo nekoga izkorišča, se lahko konča tragično.

Kakšni so pritiski uspeha pri nas?

Slovenija je velika vas. Za zvezdnike v formatu tujih trgov tu ni prostora. V Sloveniji morajo glasbeniki še vedno ohranjati precej ljudskosti in dostopnosti. Srečuješ se na odru in zunaj njega, hitro srečaš iste ljudi …

Ali to velja tudi za Avsenike, ki delujejo na večjem trgu?

Zame je Sašo Avsenik eden najbolj ljudskih frontmanov v Sloveniji. To, kako si vedno vzame čas za ljudi, se z vsakim pogovori, je lahko zgled, kako spoštovati publiko in njeno mnenje.

JANA

Zakaj pravite, da smo postali družba egoistov?

Na družbo močno vplivajo družbena omrežja. Pred 15. leti, ko ni bilo telefonov, si sedel in se pogovarjal. Danes so nas telefoni pripeljali do točke, ko smo sposobni sedeti za mizo, pa je vsak na svojem telefonu. Danes je navidezna resničnost dobila nov pomen. Ljudje se ne trudimo več toliko za stvari, kot smo se včasih, ker vemo, da je možnost izbire dobesedno na dlani.

Kadarkoli lahko prižgemo telefon, pogledamo, kako je na drugi strani sveta, in odpotujemo tja. Če so v partnerski zvezi težave, se ljudje hitro odločijo za konec, saj so družbena omrežja ponudila novo paleto možnosti. To je drugačen princip delovanja družbe kot nekoč. Posledično je takšna tudi komunikacija.

Mnenje izražamo, kar je super, ampak drugače je povedati nekomu v oči kot kaj zapisati na Facebooku. Tam ljudje nimajo več tolerance in napišejo vse, kar želijo. Prebereš lahko veliko več psovk, žaljivk in negativnih mnenj kot pozitivnih.

Ljudje generalno bolj gledamo nase kot na družbo ali sočloveka. V stiski ne znamo več prebrati, kako se počuti človek zraven nas, ker se ukvarjamo s sabo ali z navidezno resničnostjo.

Kako sprejemate negativne komentarje?

V primeru ekstremnih stvari se poskušam pogovoriti oziroma poiskati rešitev. Včasih pa je bolje samo pogledati in se ne zapletati v besedni dvoboj. Včasih ni treba iskati dodatnih problemov in izgubljati energije. Publika in ljudje imajo vedno svoje mnenje, različne interese, pričakovanja in okuse. Nekaterim boš všeč, nekaterim simpatičen, drugim pač ne. Dobro je, da to sprejmeš, ker absolutne všečnosti ni.

»Zelo pomembno je, da se znamo pogovarjati, iskati rešitve in poslušati drug drugega. To je v današnjem času velik izziv.«

V nekem pogovoru ste omenili, da sami vplivamo na to, da živimo dobro, smo srečni … To je zelo neoliberalistična logika – da je vsak odgovoren zase, pozablja pa se, da imamo zelo različne odskočne deske.

Seveda, na razvoj človeka poleg lastnih odločitev in kompetenc vpliva družba – kje si rasel, vpliv sovrstnikov in staršev, vzgoja. Ta širši socialni element ti da osnovo v življenju in te v času osnovne ali srednje šole pozicionira. Sicer pa lahko vplivamo na svoja dejanja in odločitve. Če vložiš energijo in misli, sprejmeš odločitev in vložiš trud, boš na koncu dosegel neki uspeh ali cilj. Brez nič ni nič! Nekaj moraš narediti, nekje se moraš postaviti in v nekaj verjeti. Da verjamem v to, pa je spet vpliv družbenega konteksta in vzgoje, ki sem jo dobil kot otrok.

Očitno ste s tem, kar ste dobili kot otrok, zadovoljni?

Absolutno. Odraščal sem na podeželju, imam super družino in prijatelje, s katerimi smo se nekoč lovili po vaških cestah, delali bunkerje, se skrivali v travi in plezali po drevesih. To otroštvo je bilo neprecenljivo. Čez čas sem preko družbe in šole spoznal lepe stvari v življenju, si razvil kariero in danes delam tisto, kar me veseli. Ljudje, s katerimi sodelujem, so glasbeniki, ki jih spoštujem, predvsem pa ljudje, s katerimi skupaj rastemo, napredujemo in iščemo nove izzive.

· Domači

Sašo Avsenik tega za svoj rojstni dan ni pričakoval

Kaj najbolj cenite pri drugih?

Zelo pomembno je, da se znamo pogovarjati, iskati rešitve in poslušati drug drugega. To je v današnjem času velik izziv. Spoštujem delavnost, kreativnost, ker se mi zdi razvoj ideje začetek vsega. Spoštujem tudi to, da ljudje pazijo drug na drugega. Da ni egoizma, ampak se zavedamo, da delujemo skupaj. Zame je pomembna skupna energija.

Zagovarjate, da ima vsak spol svojo vlogo. Lahko razložite?

V nekaterih stvareh sem tradicionalist. Moški mora družini zagotavljati varnost, z zgledom otroke uči funkcioniranja in zaščitniškega obnašanja. Na drugi strani je po mojih izkušnjah mama tista, ki otroku da občutek pripadnosti in varnosti, zatočišče. V tradicionalnem okolju sta vlogi partnerjev enakovredni, a ima nekdo bolj organizacijsko oziroma vodilno vlogo, drugi bolj zaščitniško. To ne pomeni, da je moški hladen in dela samo v smislu ekonomije, morda pa večkrat postavi meje. Zdi se mi pomembno, da sta vlogi raznoliki.

In kaj pravi vaša partnerica na to?

Trenutno nimam partnerice. Iz izkušenj iz preteklosti pa bom iskal nekoga, ki se s tem strinja. Saj ne gre za nespoštovanje, absolutno spoštujem ženske in se zavedam, kaj lahko ponudi družini in meni kot partnerju. Morda sem bolj dominanten in včasih ni najbolje imeti dveh dominantnih partnerjev, ker je odločanje težje. Ni pa nujno tako.

Estrada

Lucija Selak, dekle, ki je osvojilo Avsenikov oder

Vaša velika ljubezen so konji, pa hribi, rokomet, gasilci … Zelo raznolike konjičke imate, ste radovedni?

Absolutno! Vedno me pritegnejo stvari, ki so nove ali drugačne. Kadar se česa lotim, me zanimajo vse razsežnosti. S stvarmi se ne ukvarjam površinsko. Gasilci so bili zame v otroštvu zelo pomembni, ker prihajam iz majhne vasi na Gorenjskem. V ogromno slovenskih vaseh je bilo gasilstvo vezivno tkivo oziroma lepilo, ki je vas držalo skupaj. Tam sem se naučil delovanja v ekipi.

V neki fazi me je zanimal rokomet, a sem moral zaradi zdravstvenih razlogov prenehati s treningi. No, potem je glasba dobila veliko vrednost. Ljubezen do konj je ves čas nihala. Najprej sem se ukvarjal s kasači pri nas v vasi, nato sem prešel na jahanje in ameriško vestern sceno. V lanski sezoni sem kupil športnega konja kasača, ki ga ne treniram sam, ampak je pri družini Sagaj v Ljutomeru, ki so res strokovnjaki.

Jaz nimam toliko izkušenj, smo pa skupaj zgradili ekipo. Konja grem pogledat enkrat ali dvakrat na mesec, hodimo tudi na dirke po Sloveniji ali v Italijo. To je zame odklop, da pobegnem iz glasbenega sveta. Trenutno imajo konji zelo veliko vlogo v mojem življenju, imamo tudi žrebička, starega en mesec. To je zame ogromen kanal sproščanja, poleg kuhanja oziroma peke na žaru.

Ali kobila Mermaid ve, da ste vi glavni, glede na to, da je ne trenirate?

Ne, Mermaid tega zagotovo ne ve, ker je veliko drugih, ki so z njo več v stiku kot jaz. Imeti konja je bila moja želja že od otroštva. A najprej je bil pes, ki sem si ga kupil pred približno 12 leti, ko sem dobil prvo boljšo plačo pri Avsenikih. Šel sem v Švico in si pripeljal bernskega planšarja. Danes imamo doma še vedno to pasmo.

Omenili ste, kako pomembni so gasilci za povezovanje skupnosti na vasi. Ste pri vas še tako povezani, kot ste bili v času vašega otroštva?

Za Ljubljansko kotlino oziroma Kranjsko-Sorško polje, od koder prihajam, bi rekel, da imamo v zadnjih letih porast spalnih naselij. Veliko novih ljudi se je priselilo in nismo več povezani kot včasih. Te ljudi ob večerih srečaš na sprehodu z otroki ali psi, za vikende pa dostikrat pobegnejo iz vasi. Če pa greva na vzhod Slovenije, v Prekmurje, Prlekijo ali Štajersko, je utrip povezanosti vasi in kolektivne zavesti bistveno večji kot v okolici Ljubljane.