Saša Kovačič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Napovedujete izid novega otroškega ilustriranega romana Leteča banda s Trubarjeve. Krajevno se navezuje na vaš prvenec Starinarnica. O čem bomo brali tokrat?

S Starinarnico je povezan tako, da gre za isti kraj dogajanja, nastopa isti lik – starinar s Trubarjeve ulice. Knjigo sva pisala skupaj s starinarjem Jako Prijateljem po njegovih resničnih dogodivščinah. Navdihuje jo njegovo večletno prijateljstvo z golobom Branetom. Oba, Jaka in jaz, imava tesno vez z živalmi. To naju najbolj povezuje. Ljudje na golobe gledajo zviška ali pa jih sploh ne opazijo.

V resnici gre za zelo bistre, izjemne živali, ki si za več let zapomnijo, kdo je bil do njih ljubeč ali sovražen. V knjigi boste spoznali še veliko živali: netopirja Mirka, ki Braneta uči letenja, zoprno kosovko Karmen, strašnega mačka Freda Ostrozobca, golobico Bianko in še marsikoga. Mislim, da bova s tem romanom prinesla na ta svet delček bolj subtilnega odnosa do živali. Želim si to. Ilustriral ga bo Jure Engelsberger, izide pa jeseni pri Mladinski knjigi.

Starinarnica je od lani prevedena tudi v poljščino. Kako ste zašli na tako velik trg?

Nanj sem po svoje res zašla, upam, da se bom na njem tudi znašla. To je bila res sreča in lepo sodelovanje s prevajalko Agnieszko Żuchowsko-Arendt, ki je najprej prevedla v poljščino mojo kratko zgodbo. Čez eno leto pa me je sama spet poiskala, da bi prevedla moj prvi roman, Starinarnico. Naredila je vse – prevedla in se dogovorila za izdajo. Ko sva z Agnieszko imeli predstavitev knjige v Krakovu in mestecu Brzeg, sem malo prišla na okus pisateljske »slave«. Lepo je bilo.

Ker brez pisanja ne morete živeti – s čim se ukvarjate zdaj?

Stanislav Uhan, gospod v najlepših letih, letos jih je dopolnil 92, me je prosil, ali mu pomagam pripraviti literarizirano avtobiografijo. Tako trenutno »posojam« pisateljsko pero. Najin delovni naslov je Od pankrta do izrednega profesorja. Stanislav je v življenju prehodil težko, a izjemno pot iz popolne revščine do visokega mesta v gradbenem podjetju Gradis, tam je pripravljal tudi plačne sisteme in se zavzemal za pravice delavcev, delavk.

Bil je pomemben »graditelj« socialističnega sistema. Gre za zgodbo o nekem bogatem, težkem, a tudi srečnem življenju. Stane si je že v mladosti zastavil glavni življenjski moto, ki se ga drži še danes: »Učiti se, učiti se, učiti se, da mi ne bo treba nikoli več tako trpeti kot v otroštvu in mladosti.« Res je ustvaril in zgradil mnogo, zdaj pa mu pomagam še pri tej njegovi veliki želji – napisati knjigo.

Gotovo so se med vama spletle tudi globlje vezi?

Predvsem me njegovo pisanje večkrat nagovori, spodbuja k razmišljanju. Dotaknila se me je misel Stanetovega prijatelja Jožeta, ki je bil po njegovih besedah velik, etičen človek, prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Rekel je: »V času mojega življenja še nisem srečal prave resnice; edina resnica je to, da živim. Le enkrat v življenju sem srečal dobroto. To pa je bila prava resnica.«

Dobrota kot prava resnica. A ni to nekaj zelo pomembnega? Zdaj imamo vse polno nekih svetovalcev, ki nas učijo, kako obogateti, biti učinkoviti, biti srečni, izpopolnjeni. Zakaj nas noben ne uči, kako biti preprosto dobri? Boljši ljudje?

Vaš drugi dom je narava, gozd. Privlači vas tudi alkimija.

Vsako jutro začnem v gozdu s svojim psom Poppyjem. V gozdu vedno oživiva. Sediva pri Koseškem bajerju, srebam kavo in po gladini vode razbiram, kakšen bo dan. Posebej sem navezana tudi na par ogromnih bukev na Šišenskem hribu. Želim si delati v gozdu.

Alkimija je pa res bogato polje s toliko znanja, da ga ne usvojiš v nekaj življenjih. Blizu mi je združitev narave, mistike in znanosti, ki dojema svet kot enoten, živ organizem. Predvsem me zanima alkimija, povezana s posebno pripravo rastlin – spagirika. Za zdaj lahko rečem le, da raziskujem in se čudim.

Obiskali bomo 

Sejalec – po 85 letih spet na ogled na Štefanovi ulici

Erik Nik Neubauer

Kipar France Kralj je ob odprtju palače Hranilnega in posojilnega konzorcija državnih uslužbencev leta 1931 izdelal 3,7 metra visok kip Sejalca. Povezoval se je z vlaganjem in rastjo ter je utelešal pregovor: kar seješ, to žanješ. A kip na stavbi ni bil niti deset let. Leta 2013 pa je vzniknila ideja o njegovi ponovni postavitvi.

Ko so bile vse formalnosti urejene, so del stroškov prevzeli lastniki stanovanj, donatorji, pomagala je tudi Mesta občina Ljubljana. Kiparjenja sta se lotila Denis Dražetić in Denis Vučko pod mentorstvom profesorja Matjaža Počivavška in na koncu profesorja Metoda Frilca. Kip je izdelan iz brona, sprva je bil predviden sicer umeten material, a ker so ocenili, da bi ta težko zdržal pol stoletja, so se odločili za dražji bron.

Prebrali smo

V orbiti

Samantha Harvey, Založba Morfemplus, 2026
Prevod: Igor Harb

Založba Morfemplus

Roman V orbiti je nekaj posebnega. Ne samo zato, ker je britanska pisateljica in filozofinja Samantha Harvey, ki tudi poučuje kreativno pisanje, zanj leta 2024 prejela Bookerjevo nagrado. Omeniti je treba tudi prevod Igorja Harba, ki mu je vesolje blizu in ki nas v izbranem jeziku popelje v zgoščeno dogajanje.

Samo 140 strani dolg roman bo prevzel tudi bralce, ki jim vesolje ni blizu, saj je v njem zajeto veliko več kot dogajanje v vesoljski postaji: je poklon Zemlji, uvid v življenje, ki ga ne poznamo, a si ga med branjem lahko predstavljamo. Je razmišljanje, povezovanje, pogled na Zemljo z razdalje, kako je vse človeštvo eno.

Spremljamo en dan življenja na mednarodni vesoljski postaji, kjer je šest astronavtov in kozmonavtov iz Anglije, ZDA, Japonske, Italije in Rusije. V enem dnevu 16-krat obkrožijo Zemljo ter doživijo16 sončnih vzhodov in zahodov.

Vsakdo na postaji pa ima čisto svoje izzive in dileme, vsakdo po svoje premaguje vsakdanje težave. Shaun bi svoj čas najraje preživel z atlasom in zemljevidom zvezd, Zemljo bi rad spoznal do obisti. Razmišlja, da zvezd ne moreš nikoli povsem doumeti, a Zemljo je mogoče spoznati tako dobro kot poznaš drugega človeka, tako kot se je on odločil, da bo spoznal svojo ženo.