Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

S športom se vedno znova zahvaljuje za drugo priložnost. Trenutno ima polne roke dela s treniranjem pasjega frizbija s svojimi tremi kužki pasme mejni ovčar, s katerimi zelo uspešno tekmuje po vsem svetu. Kjerkoli le lahko, pa s svojim zgledom ozavešča o pomembnosti darovanja organov. Če darujemo, lahko po naši smrti devet ljudi živi naprej!

Nikoli ne bo pozabil usodnega zdravniškega pregleda pred več kot petnajstimi leti, ko je njegov osebni zdravnik zagnal paniko, da se mora nemudoma zglasiti pri kardiologu. Ker ni imel nobenih posebnih težav, se mu je vse skupaj zdelo kar malce pretirano. Naslednji dve leti je še nekako šlo, potem pa se mu je zdravstveno stanje drastično poslabšalo. Nekaj let je zdržal z zdravili, presajanjem matičnih celic in defibrilatorjem, potem pa so ga postavili pred dejstvo, da bo moral začeti razmišljati o presaditvi srca.

Zdravje

Revolucija: Presaditev prašičjih organov v človeka hitro napreduje

Bil je trmast

 Sprva se o tem ni želel pogovarjati, saj ga je bilo strah, da z drugim srcem ne bo več enak. Takrat je verjel, da se v srcu skriva duša človeka. Ljudje so mu govorili, da se po presaditvi srca spremenijo osebnost, okus za hrano … Strah ga je bilo tudi glede finančnega stanja. Ko pa mu je zaradi strdka voda zalila srce, je spoznal, da je vrag odnesel šalo, da nima več izbire in da mrtev ne bo nikomur koristil. 2. junij leta 2015, ko so mu presadili srce, je tako postal njegov drugi rojstni dan. Ni šlo brez komplikacij in zdravniki so se dva dni borili za njegovo življenje, za novo srce.

»K sreči se vsega tega nisem zavedal, dokler se nisem zbudil. V operacijsko sobo sem šel sam, ko pa sem se zbudil, nisem mogel hoditi.« Ker je bil alergičen na predpisane antibiotike, so mu začele propadati mišične celice, zato je potreboval kar nekaj časa, da se je spet postavil na noge. Zdravniki so se celo bali, da bo za vedno ostal na vozičku. A Miha tega ni mogel sprejeti. »Prve dni je bilo grozno. Nisem mogel uporabljati rok in nog, samo razmišljal sem lahko jasno. Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi bil tako trmast.«

Vedno novi cilji

Ko se je končno postavil na noge, si je pri hoji pomagal s hojco. »To so bili počasni koraki. Še preden bi me odpustili domov, sem si želel hoditi sam. Ko so me po treh mesecih odpustili iz bolnišnice, sem lahko prehodil že tri nadstropja in dokazal, da zmorem,« se je spominjal, ko sva se z njegovimi tremi simpatičnimi psički Skyem, Viggom in Sonicom srečala pri Fužinskem gradu. »Zadal sem si cilj in se devet mesecev po operaciji povzpel na Šmarno goro. Pred tem sem vadil doma na sobnem kolesu, hojo pa vsak dan podaljševal. Dve leti po presaditvi sem pretekel že desetkilometrski ljubljanski maraton. Zadajal sem si nenehno nove cilje. Naslednji je bil vzpon s kolesom Pony na Vršič.« Akcije Red Bull Goni Pony na Vršič se je potem udeležil kar šestkrat.

»Vsakič s hvaležnostjo za življenje, ki mi je bilo ponovno podarjeno.« Kolesa so bila vedno njegova velika ljubezen. V mladosti je treniral spuste s kolesom po hribu in gorsko kolesarjenje, potem je začel dirkati s cestnim kolesom. Še pred operacijo je poleg redne službe servisiral kolesa. Zato ni bilo presenečenje, da je kolesarjenje še naprej ostajalo velik del njegovega življenja. Leta 2019 je na svetovnem prvenstvu transplantiranih v Angliji tekmoval v cestnem kolesarstvu in kronometru; na ta podvig se je konkretno pripravljal s svojim osebnim trenerjem Aleksejem Dolinškom. »Vsega se lotevam z vso zavzetostjo.«

Zdravje

Sanjina bitka za življenje: Brazgotine so moje medalje

Ljubezen do psov mu je bila očitno položena v zibelko. »Vseskozi smo doma imeli nemške ovčarje, jaz pa sem si izjemno želel mejnega ovčarja, ki se mi zdi neverjetna žival, zelo pametna in izjemno učljiva.« Kupil si ga je takoj, ko so mu zdravniki po transplantaciji to dovolili. Njegova prva ljubezen je bil Sky, ki ima danes devet let. Veliko sta se sprehajala, preskusila sta se tudi kot terapevtski par, vendar je ugotovil, da Sky za to delo ni primeren, sta se pa zato povsem našla v disciplini pasji frizbi. »Postala sva ekipa, ki mora biti složna in delati skupaj. Od Skya sem se naučil ogromno stvari, ki sem jih potem lahko uporabil pri drugem in tretjem psu. Še danes se učimo drug od drugega, čeprav imajo povsem drugačen značaj.«

Šimen Zupančič

Šport pasji frizbi je morda videti preprost, vendar je izjemno zahteven. »V ozadju je ogromno dela, ki ga ne vidite. Poleg običajnega treninga s frizbiji si morajo psi krepiti mišice s pasjim fitnesom. Mišice jim moramo redno raztegovati in ohlajati, kar naredimo z masažami. Ob morebitnih poškodbah je treba čimprej ukrepati. Učiti se moramo mete, trike, akrobacije.« Z dvema psoma tekmuje v prostem slogu, in sicer z njima ob glasbeni podlagi izvaja vnaprej pripravljeno koreografijo z različnimi triki, skoki in meti frizbija, s tretjim pa v disciplini distanca, katere cilj je vreči frizbi čim dlje, pes pa ga mora ujeti še v zraku, preden pade na tla. Za te discipline mora veliko trenirati tudi sam in s svojimi ljubljenčki je začel zelo uspešno obiskovati tekmovanja po vsem svetu.

»Obiskujemo pa tudi seminarje in frizbi kampe na Češkem, kjer dobim veliko novega znanja.« Ker živi v zidanici pod Gorjanci, trenira v zagrebškem klubu KOSSP, ki bo delno plačal tudi stroške za njegovo pot, saj ga v naslednjih dveh mesecih čakata kar dve svetovni prvenstvi v tujini z različnima kužkoma. Z Viggom, ki je drugi prišel v njegov dom, sta pri Zavodu PET pridobila licenco za terapevtski par in vsepovsod rišeta nasmehe na obraz. Obiskujeta šole, vrtce, Pediatrično kliniko, rehabilitacijski center Soča … Ta del njegovega poslanstva mu je še posebej pri srcu, veliko mu pomeni in mu daje ogromno energije. Kolesarjenje pa je zaradi vse več dela s kužki, pa tudi iz varnostnih razlogov – zaradi morebitnih padcev – opustil.

Ozaveščanje družbe

 Njegove aktivnosti so v veliki meri posvečene ozaveščanju ljudi, da postanejo darovalci organov. »Podarjena mi je bila druga možnost in neizmerno sem hvaležen zanjo. Danes čutim dolžnost in poslanstvo, da družbi vrnem del te dobrote,« pravi. Pokazati želi, da je življenje tudi po transplantaciji lahko polno, kakovostno in čudovito. Z vsakim svojim dnem dokazuje, da lahko z novim organom ne le živimo, ampak zares polno živimo, se veselimo in ustvarjamo lepši svet. »Življenje je minljivo. Če se odločimo po smrti darovati svoje organe, lahko nekdo živi naprej,« nam polaga na srce.

Spremeni se pogled na življenje

Na začetku je veliko razmišljal, zakaj ga je življenje postavilo pred takšno preizkušnjo. »Sprijaznil sem se, da vse pride z nekim namenom. Treba je bilo obrniti življenjsko ploščo in se prilagoditi novim razmeram.« Je pa res, da ga delo s kužki najbolj osrečuje, motivira in mu daje zagon v življenju. »Marsikdaj se sploh ne zavedamo, kakšno moč imajo živali, ki so krasna, čuteča in sočutna bitja. Psi niso nikoli slabe volje, vedno se te razveselijo.« Sam se ne obremenjuje več z nepomembnimi stvarmi. Pred operacijo se je bal, da se bo spremenil, danes poudarja, da je ostal enak. Spremenil se je le njegov pogled na svet.

»Prej sem se razdajal na vse strani, potem pa sem začel sebe in svoje želje postavljati na prvo mesto. Postal sem bolj krhek in ranljiv, čustvene stvari me lahko hitro spravijo v solze, prav zaradi vsega, kar sem prestal, da sem preživel. Na začetku sem se dostikrat potipal za srce, preveril, ali še bije, in mu bil hvaležen, da je tam. To so občutki, ki jih ni mogoče opisati! Bolj kot materialne stvari so pomembni človeški odnosi. Milijoni ti ne pomagajo, če ni nadomestnega organa, ko ga potrebuješ.«

revija Jana