Jaka Koren

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zakaj hočem pokazati? Ker če rečeš, da barvaš z barvnimi svinčniki, ljudje mislijo, da je to za otroke. Ampak to je čisto nekaj drugega, nekaj posebnega.« Pa nam je pisala in smo prišli pogledat k njej v Spodnje Gorje pri Bledu. Njen »čisto nekaj drugega« je botanično risanje.

Mora biti fino imeti več imen, potem si lahko sam izbereš, katero boš uporabljal. Caroline Anne Yvonne Bernik si je iz razkošja svojih treh imen izbrala Yvonne. Vsi me kličejo Yvonne, pravi. K nam je leta 1993 prišla »za leto, leto in pol« … in ostala vse do danes.

Doma!

»Prvič sem bila tukaj, ko je bila to še Jugoslavija, marca 1989 sem s prijateljico prišla sem smučat. Ni mi jasno, zakaj, ampak takoj ko sem stopila iz letala, sem čutila, da sem prispela domov. Odtlej sem vsako leto hodila smučat, tudi ko je bila vojna in so rekli, da se ne sme, ampak sem vseeno prišla.«

Yvonne se je šolala za tajnico, potem za učiteljico, ampak to ni bilo to, je čutila. »V Angliji sem imela dobro službo, vendar je bilo v mojem življenju treba nekaj spremeniti in sem se šla učit še poučevanja angleščine kot tujega jezika. Našla sem službo v Ljubljani v Centru za tuje jezike … potem sem srečala svojega moža in sem ostala.« In ja, to je bilo to. »Po hčerkinem rojstvu sem delala za polovični delovni čas, a sem si rekla, bom raje poučevala doma, pa smo v hiši naredili učilnico. Učila sem otroke od šestega leta in tudi odrasle. Nekateri so se hoteli naučiti zaradi službe, drugi zaradi turistov, ker so oddajali apartmaje, tretji zato, ker so odhajali na potovanje, vse mogoče.«

Leta 2019 se je upokojila, poučevala je pa še naprej, dokler … »Ko je prišel covid, se je življenje spremenilo in sem si rekla, dovolj imam poučevanja angleščine, in sem si pridobila certifikat za botanično risanje.«

Jaka Koren

Prve ne pozabiš nikoli

Ni bila nova ljubezen, gre za eno tistih romanc, ki jih včasih življenje grobo prekine, a nikoli povsem ne ugasnejo. »Kot najstnica sem dve leti obiskovala likovno šolo, potem mi pa starši niso dovolili, da bi šla naprej to študirat. Ne vem, zakaj. To so bila pozna sedemdeseta, takrat je bilo zelo težko najti službo in morda jih je skrbelo, da je ne bom dobila. Ampak ves čas sem tako risala zase in na obrobju Londona sem našla večerni tečaj botaničnega risanja za odrasle, samo to so bili bolj akvareli. Zakaj ravno botanično risanje? Ne vem, ampak že od nekdaj so me zanimale rastline, tudi v likovni šoli. Med covidom sem študirala botanično risanje, diplomirala sem leta 2022 in od oktobra tega leta ga tudi poučujem.«

Čakajte, niste ravnokar rekli, da ste siti poučevanja? »Kar naprej je treba popravljati iste napake,« je rekla, sem prav dobro slišala. Poučevanja angleščine, pravi v smehu, »sicer pa se mi poučevanje zdi super«. Poučuje dva dni v tednu, pet skupin ima, na Bledu, v Bohinju in Radovljici. To je pa že poln delovni čas, pravim občudujoče, ampak ne, ni še konec. Poleg tega skupaj z možem obdeluje vrt, v blejski Šoli zdravja enkrat na teden vodi jutranjo telovadbo … in seveda šiva krpanke. Krpane odeje, polno omaro jih ima. Jih prodaja? Ne, v omaro jih spravlja. Da bo porabila vse blago, ki ga še ima, pravi, potem se bo pa odločila.

Jaka Koren

Modeli iz hladilnika

 Njeni modeli stanujejo v hladilniku, vsaj začasno, potem za njimi ostanejo samo še fotografije na telefonu. Pokaže nama ohrovt, ki ga je začela risati, ampak botanično risanje je dolgotrajen proces in ohrovt je že začel rumeneti. Tudi vejici šipka, ki dobiva podobo v njeni skicirki, se čas vidno izteka. »Od tega šipka recimo imam mnogo fotografij, ker sem vedela, da veja ne bo zdržala, in ko ni več sveža, imam fotografije na telefonu. Ampak tiste barve na telefonu niso nikoli čisto enake kot v resnici.«

Hecna stvar: ko našteva ugledna društva, ki so jo sprejela, ko kaže knjige, v katerih so uporabili njene risbe, vedno pravi, »sem imela srečo, da so me vzeli«. Meni se zdi, da sreča nima prav veliko s tem. Bolj to, kako zelo dobra je.

Gledam njene risbe, od daleč se zdijo kot fotografije, od blizu ti vzame sapo tekstura, ki se zdi tako živa, da skoraj čutiš ohrovt pod prsti. Res je težko verjeti, da so risbe nastale samo z barvnimi svinčniki. In ti svinčniki imajo dolge, ostre konice, da so videti kot medicinske igle, praktično so že skoraj smrtonosno orožje. In nama kaže, kako dela, s tisto ostro konico mehko riše krogce, čisto majceni so, le nekaj milimetrov premera, in jih barva. Krogec za krogcem za krogcem … Tole pa ni za nepotrpežljive, pravim. Ja, se strinja, to je dobra šola za potrpežljivost. Vse skupaj je videti kot meditacija, najbrž se kar potopiš v tisto počasi nastajajočo sliko? Včasih kar ne morem nehati, se smeje.

Jaka Koren

Slovensko, prosim

»Najprej so vsi hoteli z mano govoriti samo angleško, potem sem jim pa rekla, veš kaj, moram se naučiti slovensko. Ko sem bila doma na porodniški, sva z možem še stanovala spodaj in sem bila ves čas z njegovimi starši, pa sem morala govoriti slovensko! Kakšna napaka še vedno pride, ampak ko sem še poučevala angleščino, sem učencem vedno rekla, če narediš napako, sploh ne skrbi. Pomembno je, da drugi vedo, kaj hočeš povedati, in ko ti odgovorijo, da razumeš, kaj pravijo. Izgubiti je treba strah, da mora biti vse popolno, ker če poslušaš nekoga, ki govori materinščino, boš videl, da tudi on dela napake. Samo tako hitro govori, da jih ne opaziš. Avtomatsko pomisliš, da če govori v svoji materinščini, že mora biti prav. Ampak ni.«

Pridite pogledat

V Zeleni hiši, kjer je doma TIC Kobarid, bo oktobra imela razstavo. Na odprtju 2. oktobra bo Yvonne razložila, zakaj je botanično risanje pomembno.

revija Jana