Ste se že navadili na joške, tiče, bradavičke in spermo, ki v besedah in slikah brizga z naslovnic slovenskega rumenega tiska? »Oblita s spermo« se glasi naslov članka, ki so ga nedavno ponosno objavili na prvi strani neke slovenske revije. Vas privlačijo takšni naslovi? Ste med tistimi, ki vedno znova nasedejo besedni igri, ki, denimo, namiguje na to, da je zelo znana slovenska igralka »na opojnih substancah«, nato pa na sliki, objavljeni ob besedilu, vidite, da v vročem dnevu ob bazenu nedolžno pije pivo? Uživate ob branju »pesniško« navdihnjenega tabloidnega pisca, ki slikovito opisuje dogajanje na neki jahti: »isti kurac, isti gliser, na njem pa ne bivša žena ne nova punca, temveč gola črnolaska«? Pri tem vam seveda ponudijo tudi »golo rit nekega zahojenega tipa, ki ga še donedavnega ni nihče poznal«.

Če ste na vsa ta vprašanja odgovorili pritrdilno in če ste tudi vi med tistimi, ki so pripomogli k temu, da sta bila zakonca Čepin v lanskem in v prvi polovici letošnjega leta po podatkih strani najdi.si na spletu najpogosteje iskana ženska in moški, potem smo vsi skupaj globoko v dreku kvazidemokracije.

Tetoviranega ima!

Na žalost postaja predrznost rumenega tiska merilo demokratičnosti družbe na sončni strani Alp. A nežno rumenkasto se je v enem samem desetletju sprevrglo v kričeče rumeno. Pregovorno zadržani Slovenci že tičimo globoko pod krili pevk, kritiziramo njihov celulit, jih vlečemo za vrvico tampona, ki jo je paparacu – za to si resnično zasluži čestitke! – uspelo fotografirati skozi odprtino v odru, primerjamo jedre, umetne ali ovenele dojke vseh mogočih barbik in merimo (hvala bogu, za zdaj še pod hlačami) nabrekle organe popolnoma nezanimivih tipov.

Te dni so v nekem najbolj branem dnevniku in menda edinem, ki se mu še vedno povečuje naklada – če je to res, potem so nam stvari pošteno ušle iz rok –, ponosno objavili članek s še enim primitivnim naslovom. »Ima tetoviranega!« je kričalo z rumenega papirja. In res, slovenski pevec je izpod hlačnice kratkih hlač vlekel svoj ponos in na njem razkazoval tatu!
Daleč od tega, da bi nas znova zajela moralna panika in da bi hoteli pridigati o tem, da je tabloizacija propad in usihanje novinarskih standardov. Sicer pa o vsem tem čivkajo vrabci na strehah. Bolj nas zanima ta inscenirana igra, ki poteka v krogu paparaci – slavni – tabloidi – kvazislavni – novinarji.

Bitke v škafu

Najboljši dokaz, da je koristno, da se o kom nekaj časa piše, pa čeprav gre za same neumnosti, je pevka Saša Lendero, ki je na začetku svoje poti spregovorila o skrivnostih masaže svojih jedrih prsi. Potem ko je vsem po vrsti povedala, s katerimi olji in v katero smer jih je treba masirati, se je za vse večne čase dobro naučila pravila: javnosti je treba ponuditi zgodbo. In to je to. Kmalu po tem so se ji namreč odprla vrata za pevski prodor. Takrat ni nihče med nami pomislil, da se bodo nekega dne vsi tedniki potegovali za zgodbo o rojstvu Sašinega otroka, zgodbo, ki je za majhne razsežnosti slovenskega prostora primerljiva z zgodbo o rojstvu prvega otroka igralskega para Jolly-Pitt in velikega Hollywooda.

A Saška ne rojeva vsak dan. Zato si v pomanjkanju resničnih bombastičnih zgodb in škandalov v slovenski deželici izmišljajo zgodbice o namišljeno slavnih posameznikih in prepletajo spletke v tesnem sodelovanju s tabloidi. Vse to je videti tako smešno, kot bi bilo smešno, če bi domači film o veliki bitki na oceanu posneli v škafu z ladjicami iz papirja.

Več v Jani št. 35, 1.9.2009