Milko Tišma in njenega moža Reinharda, ki živita v Münchnu v Nemčiji, sem spoznala vročega januarskega dne, ko je temperatura dosegla skoraj 40 stopinj. Čisto običajen januarski dan v indijski Goi. Bilo je vroče kot v peklu, tistega dne ni zapihala niti najbolj nežna sapica, v zraku je bilo ogromno vlage. Vsi, ki smo bili tisti dan na plaži Sernabatim, smo skušali narediti čim manj gibov, ki bi povzročali potenje v slapovih. Vsak s svojimi mislimi smo iskali blagodejno senco pod palmami. Na plažo je tamkajšnji kmet prignal svojo živino, da se malce ohladi v morju. Ko je 72-letna Milka zagledala čredo krav, je vznemirjeno vprašala, ali imajo gospodarja. Ko je dobila pritrdilen odgovor, se je kot kakšna mladenka pognala do črede in začela objemati krave. Zdelo se mi je, zelo milo rečeno, malce nenavadno, da gospa ljubkuje krave kot kakšne majhne kužke. Ko pa sem pozneje slišala njeno zgodbo, se mi to ni več zdelo čudno. Ta zgodba odpira srca, sliši se kot pravljica. V tej »pravljici« je veliko trpljenja deklice iz Like, a še več poguma in srčnosti! Milka Tišma je ena tistih, ki za vedno pustijo sled v vas, če jih kdaj srečate.

Rodila se je med drugo svetovno vojno revnim staršem v vasi Jošani v Liki. Po vojni se je družini ponudila priložnost, da se preselijo v Vojvodino, kjer so dobili skromno hiško in nekaj zemlje. Družina je takrat štela pet članov, Milka je imela dva mlajša brata, za katera je morala skrbeti, ko so starši odhajali na dnino. Tudi hlev je bila njena domena: vsak dan je morala poskrbeti za kravo, dva pujsa in za goske. »Joj, ne spominjajte me na tiste čase. Bilo je grozno! Seveda sta se bratca, ki sta bila zavita v nekakšne krpe, plenic takrat še ni bilo, pokakala in morala sem ju očediti. To sem naredila čisto po otroško, saj sem bila sama še zelo majhna, imela sem pet ali šest let. Tiste 'usrane' cunje sem prijela z dvema prstoma in jih malo pomočila v vodo, in to je bilo to,« se smeje se spominja. Milka je skrbela tudi za hrano, morala je kuhati. »Takrat se mi je kuhanje uprlo in še danes ne maram kuhati. V meni je tudi dozorel zelo jasen sklep, da sama nikoli ne bom imela otrok. Veste, težko je biti 'mama' svojim mlajšim bratom, če si sam še čisti otrok,« razloži, zakaj nikoli ni rodila otrok. Njena mama, prava Ličanka, z veliko travmami, ki jih je prinesla iz svoje matične družine, ji ni nikoli pokazala ljubezni. Za brata je vedno imela odprto srce, za Milko nikoli. Preprosto zato ne, ker je bila deklica. »Nikoli me ni klicala po imenu, vedno sem bila le kurba, čarovnica in psica, čeprav sem bila še majhna deklica. Te žaljivke so večkrat slišali tudi drugi ljudje in soseda jo je nekoč vprašala, zakaj se tako obnaša do mene. Mama ji je odgovorila, da zato, ker sem ženska, in da iz mene gotovo ne bo nič drugega kot kurba. Verjetno je bilo to mamino obnašanje krivo, da sem si obljubila, da iz mene zagotovo nekaj bo! Za mamo danes vem, da ni znala drugače, saj je tudi moja babica ravnala z njo tako kot ona z mano. Družinski vzorci so se prenašali …«

Doma naj ostane! Pri sedmih letih bi Milka morala oditi v šolo. Pa je oče, ki je bil med vojno partizan, v šolo ni pustil, saj bi doma ostali brez dragocene delovne sile. No, na srečo je bila takrat šola že obvezna za vse jugoslovanske otroke in očeta so obiskali možje z občine, vsi stari partizani, in zahtevali, da jo vpiše v šolo. »Ne bom, jaz sem jo naredil in jaz odločam, kaj bo z njo!« je bil njegov odgovor. Ker možje niso popustili, je vzel svojo svetinjo, puško, s katero se je bojeval v partizanih, in se spravil nad moške. Ti so odšli iz hiše naravnost na policijo. Prišla sta dva takrat še miličnika in ga skušala z lepimi besedami prepričati, da je obvezno, da gre deklica v šolo. Tudi njima je grozil s puško. Miličnikoma je bilo hitro dovolj in sta mu puško zasegla. Milki oče tega nikoli ni odpustil. Naslednji dan sta jo dva občinarja spremila do šole. »To je bil zame najsrečnejši dan v življenju, tisti dan se mi je odprl popolnoma nov svet,« še danes z žarom v očeh pripoveduje Milka.

Učenje pod odejo. Že tako Milka ni imela prav srečne mladosti, z odhodom v šolo pa se je zanjo začel pravi pekel. Še vedno je morala doma veliko delati, ko pa so vsi odšli spat, si je vzela čas za učenje. Ko je oče ugotovil, da se Milka zvečer uči, je preprosto odvil varovalko in je ostala brez elektrike. Deklica pa je bila zelo iznajdljiva. Ker je še vedno morala skrbeti za domače živali, je v kurniku izmaknila kakšno jajce in ga nesla prodat v bližnjo slaščičarno. Nekaj časa je trajalo, da je zbrala dovolj denarja, da si je kupila baterijo. »In bila sem rešena! Zdaj ni bilo več ovir, učila sem se pod odejo ob bateriji. Tako sem prebrala tudi ogromno knjig, ki sem jih kar požirala. Ko sem odkrila knjižnico, se mi je razširil tudi pogled na svet,« se spominja. Za njenega očeta pa so bile knjige zahodno zlo, ki bo pokvarilo njegovo hčerko. Neštetokrat jo je močno pretepel, zlasti takrat, ko je prinesla dobre ocene iz šole, saj je globoko v sebi vedel, da hčer počasi izgublja. »Nikoli nisem jokala, kadar me je tepel, stiskala sem zobe, da ne bi spustila glasu iz sebe ali potočila solze. Kadar je bilo zelo hudo, sem se od vsega hudega polulala v hlače,« se spominja Milka. »Rešile so me moje živali. Po vsakem tepežu sem se zavlekla v hlev in se stiskala k svojim živalim. Te so mi dajale občutek topline in ljubezen, ki je nisem dobila pri starših. Zaradi njih sem preživela,« je danes prepričana Milka. V trenutku mi je postalo jasno, zakaj je tekla na plažo in zakaj je začela objemati krave v daljni Indiji.

Po enem tednu – adijo! Po osnovni šoli se je Milka odločila za srednjo zdravstveno šolo in jo je seveda naredila z odliko. Pri devetnajstih je spoznala bodočega moža, ki jo je oboževal. Pri Milkinih 21 letih sta se poročila. Pred poroko ji je moral bodoči mož obljubiti, da ne bosta živela pri njegovih starših in preostali družini, ki je še živela v hiši. To ji je zatrdno obljubil in Milka mu je verjela. »Takoj po poroki sem začela spremljati oglase v časopisu in jih kazati možu. Ta pa se kar ni hotel zanimati za to. Vsak dan se je po službi in kosilu, ki mu ga je postregla njegova mama, počil na kavč, bral časopis in zaspal. Po enem tednu mi je postalo po- polnoma jasno, da se nikoli ne bova odselila od njegovih. Nisem si delala iluzij, da bo našel stanovanje za naju. Imel je dovolj časa, pa tega ni storil. Tako pa nisem hotela živeti. Brez besed sem napolnila kovček s svojimi stvarmi in iz Apatina odšla v Beograd. Konec!« Milka je vedno kristalno jasno vedela, kaj hoče od življenja.

Nemčija. Veliko Jugoslovanov je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odhajalo na delo v Nemčijo. Tam so si poskusili odrezati boljši kos kruha. Tudi Milka se je odločila, da poskusi v Nemčiji. Tja je odšla sama. Našla si je službo. Ko je dopolnila 29 let, se je odločila, da gre študirat medicino, kar si je že dolgo močno želela. Študij medicine v tujini, v tujem jeziku, brez štipendije in brez podpore družine – človek mora biti malo nor, da se odloči za to. Milka pa se je vrgla na glavo v to izkušnjo in sploh ni dovolila, da bi jo preplavil kakršen koli dvom. Naredila je izpit za taksistko in dve leti služila denar za študij z vožnjami, potem pa se je zaposlila kot nočna medicinska sestra. »Sedem let tako rekoč nisem pošteno spala,« se spominja svojih študijskih dni Milka. »Vse izpite sem opravila v roku, niti enega nisem ponavljala. Vseh sedem let študija si nisem privoščila niti enega prostega dneva,« pripoveduje Milka. Še danes je v njenem glasu čutiti strast do študija, strast do preživetja in strast do drugačnega življenja. Kakšna pogumna ženska!

Njen »Rajko«. Ko je Milka v rednem roku doštudirala, je izgubila status, ki ji je dovoljeval bivanje v Nemčiji. Prijateljice so ji svetovale, da je najboljša in najhitrejša pot do pridobitve dovoljenja za bivanje poroka z Nemcem. »Plačaš nekaj denarja, se poročiš, dobiš vse papirje in zadeva je urejena, so mi govorile prijateljice. Jaz pa sem jim odgovarjala, kje naj čez noč staknem Nemca, s katerim se bom poročila samo zaradi dovoljenja za delo in bivanje?« je bila skeptična. Pa se je ena od prijateljic spomnila na nekega Reinharda, sicer profesorja matematike, ki se je čez konec tedna prelevil v rock pevca. Svetovale so ji, naj ga vpraša, saj se jim je zdel primeren kandidat. »On noče imeti otrok in tudi poročiti se noče, ta bi bil morda primeren,« jo je opogumljala ena od prijateljic. Milka pa, ne bodi lena, sede na kolo in se odpelje do njegovega stanovanja. »Pred vrati stanovanja sem globoko vdihnila in potrkala. Odprl mi je tip z dolgimi svetlimi lasmi, s črno pobarvanimi nohti in črno obrobljenimi očmi. Tipični rock pevec! Mimogrede me je povabil v stanovanje, nekaj je ravno pisal, sedel je za mizo in pisal naprej. Niti pogledal me ni. Jaz pa kar naravnost – bi se poročil z menoj? Pogledal me je in izstrelil kot iz topa: seveda, bom vsaj do žene prišel! Jaz pa, a veš, da je to kaznivo, če se poročiva samo zaradi mojega dovoljenja za bivanje? Rekla sem mu, da sem mu pripravljena plačati za uslugo. On pa: a še zaslužil bi? No, denarja ni hotel, rekel je samo, da ima bolj malo časa. Privolil je v poroko. Skoraj leto dni je trajalo, da sva zbrala vse ustrezne papirje. Tako sva se poročila,« pripoveduje Milka. Ves ta del pogovora ima vražičke v očeh, Reinhard pa se na vsa usta smeje, ko naju posluša. In naju razume, seveda, saj se je ob Milki naučil hrvaščine. Po opravljenem obredu poroke sta sedla vsak na svoje kolo in se tudi odpeljala vsak na svojo stran. Da zgodbo skrajšamo, po dveh letih in pol sta se Milka in Reinhard v resnici zaljubila in zaživela skupaj kot mož in žena, kar sta po papirjih bila že dolgo časa. Že samo njuna ljubezenska zgodba je vredna filmskega scenarija! Za Milkine starše je bil precejšen šok, da ima moža Nemca, vendar so ga s časom sprejeli in vzeli za svojega. Tako zelo, da ga na Hrvaškem vsi kličejo Rajko.

Štiri brazilske hčere. Milka je bila tudi v svoji karieri zdravnice zelo uspešna. Najprej je delala kot splošna zdravnica in socialna psihiatrinja, 26 let v socialno-psihiatričnem centru, od leta 2009 pa tudi kot družinska terapevtka. Največ je delala z begunci, saj ji je ta problematika zelo blizu. Znala se je postaviti tudi proti velikim medicinskim avtoritetam, kadar je bila prepričana v svoj prav. Milka ima globoko v sebi velik čut za pravičnost in za pomoč drugim. »Ko sem kot zdravnica začela služiti denar, sem lahko uresničila svoje ambicije, to je pomoč revnim deklicam. V Braziliji sem 'posvojila' štiri revne deklice, ki sem jih šolala in jim pomagala do dobre izobrazbe. Vse štiri so zelo uspešne na svojih področjih in vse štiri so univerzitetno izobražene. Rose in Poliana sta učiteljici, Ieda je zelo uspešna umetnica in docentka na fakulteti za umetnost, Ivanette pa je psihopedagoginja na zelo znanem Goethejevem inštitutu v Nemčiji. Imam tudi pet vnukov,« ponosno pove Milka.

Razgibano upokojensko življenje. Reinhard in Milka Tišma (da, rocker je prevzel tudi njen priimek!) kar pokata od zdravja. Čeprav Goa ni nikakršen raj za kolesarje, sta najela kolesi in vsak dan kolesarita od jutra do večera, vmes se okopata v morju in kaj dobrega pojesta. Živita zelo razgibano življenje, vsako leto sta nekaj časa tudi v Liki, kjer imata skromno hiško. O tem, da se iz Münchna v Liko odpravita kar s kolesom, pa sploh ne bom izgubljala besed. To je njun način življenja. Ko sta iz Indije odhajala domov v Nemčijo, sem Milki morala obljubiti, da bom pazila na Larrya Kinga, petmesečnega potepuškega psa, ki ga je tri tedne zvesto hranila in mu poleg hrane dajala tudi vso svojo ljubezen. Ko je pripeljal taksi, da ju odpelje na letališče, se je od Larryja poslovila s solzami v očeh. Globoko sem jo razumela. Spet je na dan prišla mala Milka, ki je zaradi živalske topline in ljubezni sploh preživela in postala zdravnica Milka.