Eden naših najbolj znanih fotografov in svetovni popotnik, ki je obiskal skoraj sto držav, Arne Hodalič je doživetja z najzanimivejših in življenjsko prelomnih potovanj skupaj z izjemnimi fotografijami pred kratkim izdal v avtobiografski knjigi Moje svetlobe. V njej je zbral zgodbe, ki so mu najbolj spremenile pogled na svet, ter jih začinil z osebnimi razmisleki in trenutki iz svojega življenja. Knjiga je potovanje skozi življenje in večdesetletno kariero svetovnega fotoreporterja. V tej in še v prihodnji številki objavljamo prigode iz nje.
Iz poglavja Putinovi (zatajeni) vojaki
Na zimskem taboru je bilo le 12 otrok. Na poletnih taborih se jih zbere tudi več kot sto, na zimskih pa je že velika redkost, če se jih prijavi več kot dvajset. Že marsikatera prava vojska je v zgodovini spoznala, da ruska zima ne prizanaša niti najtršim vojakom, kaj šele mladoletnikom, tako da se v tem mrazu zberejo le najodpornejši in najbolj zagrizeni. Zaradi resnično težkih razmer so zimski tabori kratki in trajajo največ nekaj dni, saj spanje v šotoru pri temperaturah globoko pod ničlo ni enostavno in je že za odrasle dovolj težko. Za devet- ali desetletne fantiče pa je to že na meji njihovih zmogljivosti. Že ko so se otroci pripravljali v »bazi« (kot pomenljivo imenujejo staro, razmajano poslopje, kjer domuje tudi bizarna avtošola), je bilo med njimi čutiti vznemirjenje pa tudi skrb. Iz skladišča so potegnili velike nahrbtnike, polne opreme in oblek, iz posebne sobe pa zelene lesene zaboje, kjer so zlovešče počivale lepo zložene kalašnikovke. Sledilo je preoblačenje, preverjanje opreme in orožja … in ko so v skladišče za seboj zaklenili še zadnje potovalke, polne civilnih oblek, se je začelo zares. Otroški obrazi so se zresnili in videti je bilo, da »civilno« življenje zanje vsaj za nekaj časa ne obstaja več. Še zadnji zbor brez odvečnih besed na dvorišču pred hišo, preverjanje orožja in opreme, ki so jo zložili na star vojaški kamion, in odhod. Tisti pravi otroci v njih so ostali nekje daleč zadaj … Ko se je kamion končno ustavil sredi temačnega gozda, se je začelo postavljanje tabora. Videlo se je, da tega ne delajo prvič. Kovinske palice so se zaradi mraza skoraj lepile na gole roke, a to nikogar ni zares motilo. Že čez dobro uro sta na jasi stala dva šotora, v njiju je bila zložena vsa oprema, v enem je brnel majhen vojaški gorilnik na kurilno olje, vrela je voda za čaj in zdelo se je, da tabor stoji tu že od nekdaj. Otroci so se v popolni bojni opremi zbrali pred šotori in vaje so se začele. Napadi iz zasede, onesposabljanje stražarjev (z nožem v grlo ali lomljenjem tilnika), taktika obrambe, bivakiranje v snegu in različne tehnike preživetja so se vrstile druga za drugo. Za misli na mraz ali dom ni bilo časa … Tik pred nočjo pa ponoven zbor pred šotorom v zdelanih vojaških maskirnih uniformah, prekritih z belimi kamuflažnimi pajaci, in disciplinirano čakanje na večerjo.
Zgodba je objavljena v reviji Jana, št. 52, št. 53, 30. december 2024.
