Pristojni minister in drugi odločevalni organi se zavedajo, da je za ranljive skupine treba zagotoviti varno bivanje, da smo kot družba to dolžni storiti za najšibkejše, ampak kljub vsemu je vest prišla ob tako nepravem času in zelo nesočutno. Ker je pač tako, da drugačnost ljudi zmoti. Ljudje, ki živijo pod lepo streho v domu na Krasu, so res malce drugačni. Življenjske okoliščine so jih dotolkle. Vzele so jim vse. In kar je najhuje, duševno zdravje. Povabili smo se na obisk. Prijazno so nam odprli vrata. Eden med njimi je povedal, da ima vsak človek svojo resnico. In svojo pravico do nje. Ampak da zaupa, če že ne več v človeka, pa v naravo, da se bo vse rešilo točno tako, kot je prav. Tokrat smo prisluhnili stanovalcem. Svojo zgodbo so nam zaupali Bogdan, Janina in Korleone.
Hiše na Ulici Matije Doljaka 4 v Solkanu ni bilo težko najti. Prijetno naselje. Pomislim, da je kar mondeno in morda sosede moti, če pod streho na številki štiri živi šest ranljivih posameznikov, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Lea Korbar, vodja enote v Solkanu, ki se mi je zdela kot dobra vila, je povedala, da so uporabnikom dan prej povedali, kar so tudi sami izvedeli – da bi se morali v 24 urah izseliti, vendar so že dan potem »z vrha« prejeli navodilo, naj se nikamor ne selijo. Da so na Ulici Matije Doljaka 4 varni. Zaupajo, da bo res tako. »Saj mi ne bo treba nikamor iti, je tako?« je Leo in Tadejo Beguš, dipl. medicinsko sestro, večkrat vprašala vročična Katja. »Vse bo v redu. Ti si moraš pa malo odpočiti. Si čisto vročična danes,« jo je pobožala po čelu in pomirila Lea.
Kakih tisoč jih v Sloveniji živi pod streho stanovanjskih skupnosti. Morda božični čas prinese kakšno lepo darilo zanje. Življenje je teh šest ljudi že tolikokrat presenetilo z nelepimi dogodki, da se zdi, kot da jih nič več ne more dotolči. Ampak ni prav.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
