Kringa je majhna, od boga in sveta pozabljena istrska vas nedaleč od ceste Pazin–Poreč. Spada v občino Tinjan, ta pa pod Istrsko županijo. Kraj najbrž ne bi pritegnil posebne pozornosti, če ne bi tam v 17. stoletju (1579–1656) živel kamnosek Jure (Giure) Grando. O njegovem življenju ni znanega kaj dosti več kot to – pa še to iz nepreverljivih virov –, da naj bi bil kot človek precej neprijeten, pa so ga zato vaščani preselili v bližino vasi. In vendar se okrog njegovega imena že stoletja pletejo legende, saj je bil prvi opisani vampir v Evropi; vsem dobro znani grof Drakula se je v romanu irskega pisatelja Brama Stokerja pojavil dvesto let pozneje.
Prva zgodba
Zlovešča zgodba, ki jo je leta 1689 v Slavi Vojvodine Kranjske opisal slovenski polihistor Janez Vajkard Valvasor, se je začela leta 1656 z Grandovo smrtjo. Pokopali so ga po krščanskih običajih, a še isti večer naj bi ga videl njegov prijatelj pater Grigorio, ki ga je pokopal in zanj bral zadušnico. Ko je po pogrebu vstal od večerje pri vdovi, je zagledal pokojnika sedeti za vrati in se ga silno ustrašil. Takrat se je za prebivalce Kringe začela prava nočna mora in trajala celih šestnajst let. Mnogi so Granda videvali ponoči hoditi po vasi. Kjerkoli je potrkal na vrata, je nekaj dni zatem v tisti hiši kdo umrl. Prihajal je tudi k svoji vdovi in jo posiljeval. Ker jo je bilo groza, se je po pomoč zatekla k županu. Župan Miho Radetić se je odločil ukrepati in zbrati druščino vaščanov. Odzvali so se mu Stipan Milašić, Matej Hrvatin, Nikola in Jure Mačina, Juraj Žužić, Martin Udorejčić, Nikola Krajša, pater pavlinec Grigorio (Juraj) in Nikola Nyena iz Lupoglava.
Grozljiv nočni obred
Zdaj pa si zamislimo prizor, ob katerem bi se naježil celo mojster grozljivk Spielberg: 17. stoletje, samotna vas Kringa nekje bogu za hrbtom, gluha noč in črno črna tema … Zbere se jih devet in z županom na čelu ter z dvema laternama in razpelom krenejo na pokopališče, kjer odkopljejo Grandov grob. Najdejo nerazpadlo truplo rdečega obraza, ki se jim zareži v obraz. Možé pograbi strah in se razbeže, kar razjezi župana, češ da devet živih bo pa ja opravilo z enim mrtvim. Na njegovo vztrajno prigovarjanje se možje vrnejo in skušajo truplo skozi trebuh prebiti z ošiljenim glogovim kolom, a se ta od njega vsakokrat odbije. Nakar župan vzame razpelo, govoreč: »Poglej, ti štrigon*, tu je Jezus Kristus, ki nas je odrešil pekla in za nas umrl! Ti štrigon pa ne najdeš miru!« Mrtvecu naj bi ob tem v oči prišle solze. Ker trupla ne morejo prebiti z glogovim kolom, mu Nikola Nyena poskuša odsekati glavo, a je pri tem premalo odločen. Zato pristopi Stipan Milašić in obglavi mrtveca, ki takrat zakriči in se začne zvijati kot živ, grob pa se napolni s krvjo.
Po tistem so možje grob zasuli nazaj, v Kringi pa je zavladal mir.
Valvasor je zapis sklenil z besedami, da je osebno govoril s tistimi, ki so bili poleg, tako da je njegovo pripoved razumeti kot verodostojno oziroma »kakor je kupil, tako prodaja«. Kroži namreč več različic, ki se od njegove pripovedi v nekaterih podrobnostih razlikujejo. Tukaj zapisana natančno sledi Valvasorjevemu zapisu. Treba pa je opozoriti, da je Valvasor dvomil o nekaterih navedbah iz pripovedi prič in razmišljal, da k vdovam, še zlasti če so privlačne in mlade, hodijo v vas duhovi iz mesa in kosti. Skeptičen je bil do krvavenja mrtveca, pa tudi do nočnega trkanja na vrata v povezavi s smrtjo. Krivdo pripisuje ljudskemu praznoverju, češ da kar ljudje hočejo verjeti, se tudi v resnici zgodi.
Verjeti … kaj? To prepuščam bralcem. Ob vsem povedanem pa se vztrajno vsiljuje pomislek, kako presneto spreten in dober igralec bi moral biti nekdo, da bi vlogo štrigona uspešno igral celih šestnajst let, ne da bi ga pri tem zasačili in razkrinkali kot prevaranta. Kajti v tem primeru bi se mu resnično slabo pisalo.
Še dve zgodbi imamo za vas. V nadaljevanju prispevka, kakopak. Čakajo vas v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
