Oni dan smo na podeželju praznovali okroglo obletnico starejše sorodnice. V senco treh mogočnih hrastov so postavili gasilske klopi in mize, na žaru je cvrčalo meso, gostitelji so točili hladno pijačo, narodno-zabavna glasba iz zvočnika pa je naznanjala, da se obeta prijetno domače druženje. Zbrali smo se stari in mladi, bližnji in daljni sorodniki, prijatelji in sosedje. Pisana, nekajdesetglava druščina je živahno kramljala, z možem pa sva prisedla k štirim upokojenkam, ki jih, kot sva kmalu spoznala, druži mnogo več kot preprosto kmečko življenje na vasi. »Spet nas špricajo!« se je jezila ženica na moji desni in s prstom pokazala na tri bele črte, ki so jih za seboj pustila letala. »Res je, prekleti globalisti, uničiti nas hočejo!« je stisnila pesti druga, nato pa potožila, da ji je zaradi teh strupov pocrkal ves paradajz. »Meni pa fižol! Da ne govorim, kako grdo Franci kašlja! Vse bodo naredili, samo da bi nas pomorili!« ni skrivala ogorčenja tretja, medtem ko je četrta pohvalila sinov plastenjak, s katerim so, kot je poudarila, pridelek lepo zaščitili pred strupi.
Ker se je mož zatopil v klepet s sorodnikom na levi strani omizja, sem se nagnila k njima in prisluhnila družinskim prigodam, s katerimi je spravljal v smeh tudi preostale goste. Ko sem na ženice na desni že skorajda pozabila, se je začelo v daljavi temniti nebo. Še nekaj ur poprej je radarska slika za to območje napovedovala sončno vreme, bi pa znalo klestiti za hribom, kjer so se že zbirali črni oblaki.
»Nevihta se bliža. Upam, da ne bo prinesla toče,« je mož zaskrbljeno pogledoval proti nebu, medtem ko sem iz žepa vlekla telefon, da mu pokažem, da bo šlo mimo in da nam ne bo treba bežati. »Tule ne bo nobene toče! Smo se pobrigali!« se je zarotniško obrnila k nam ena izmed štirih upokojenk. »Pobrigali? Ste naročili lepo vreme na vremenski postaji?« je skušal biti zabaven moj dragi, a je hitro pogoltnil nasmeh. »Ti se kar norce delaj! Eni znate samo jamrat! Poba, veliko se bo treba še naučit! Tamle pri štali se kis kuha, če pa greš bliže k ograji, boš videl, da smo zavarovale celo kmetijo!«
»S čim ste jo zavarovale?« sem poltiho vprašala. »Z grabljami, motikami, noži. Tako je treba, motike in grablje položiš na tla z ostrim delom proti nebu, nože pa z ročaji zabiješ v zemljo, da rezilo štrli v zrak. To prežene nevihto in točo,« sem še slišala izza hrbta, saj nisem čakala na nadaljnjo razlago. Divje sem se pognala proti hlevom in ograji, v bližini katere so se lovili in skrivali otroci. Nobenega joka, le razposajeni zvoki. Ko sem prispela do »orožja proti toči«, me je pograbila slabost. Grablje in motike sem hitro opazila, rezila nožev pa so bila precej bolj skrita. »O moj bog, kaj bi se lahko zgodilo,« so se mi pred očmi slikali prizori, ki sem jih skušala pregnati. Ko sem orodje s samokolnico prepeljala do hleva, so po poti že sopihale vse štiri ženice. »Kaj se buniš, poglej raje, da je delovalo,« so usmerile prste v nebo in s ponosom generala, ki je osvojil bitko, iskale potrditev druga v drugi. »Ah, pusti jih, babi je to na Facebooku prebrala,« me je potrepljal po hrbtu najstnik Jan, prevzel samokolnico in smeje se cmoknil ženičko na lice. »Punce, mislim da bo vam treba internet zaplenit!« se je zvijal od smeha fant, ki, kot kaže, po posestvu redno pobira ostro orodje …
Prispevek iz rubrike 'SAJ NI RES, PA JE' je objavljen v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
