Sončava lije skozi cedilo krošenj poletnega gozda in obliva z mahom porasle kamne, ki obdajajo naju s fotografom Šimnom; ptice premolknejo in za nekaj hipov utihne tudi nadležen tok misli v moji lobanji – »Za trenutek naj odloži delo in prisluhne,« slovesno zašumi bukova hosta, in ko do naju po težkem poletnem zraku priplava melodija stare pesmi, oba storiva točno to. Stoječ na velikem kamnu sredi kozjanske goščave Janina novinar in fotograf sama od sebe skleneva roke pred seboj in spoštljivo prisluhneva zvoku piščali, ki jo za naju zaigra varuhinja gozda, domačinka Andreja Križan Lipnik. Smo na drugi točki kompleksa velikih kamnov nad Loko pri Žusmu, za katere je vse več ljudi prepričanih, da so neizrekljivo stari in nadvse sveti megaliti, ki so jih postavili skrivnostni predniki – katerih duhovi naj bi po teh kamnih prenašali svojo brezčasno modrost in zdravili človeštvo.
Zgodbe o teh kamnih in predvsem o ljudeh – o njihovem tipanju za koreninami, po katerih bi se spet povezali z zemljo in kljubovali težkemu in dostikrat sovražnemu zunanjemu svetu; ter o njihovih skrivnostnih, nemalokrat težko razložljivih doživetjih med temi drevesi – nama gostiteljica pove že na začetku skupnega vandranja, ko se za sončni vzhod zberemo na griču nad cerkvama vasi Dobrina. Tedaj se pred nami pokrajina razprostre brez vsakršnega sramu, brez pretvarjanja; od severa do juga oko potuje čez celotno Kozjansko, z gozdovi poraslo, z bajkami osmišljeno, s trto blagoslovljeno, s cerkvami in kapelami križano pozabljeno pokrajino, ki jo je geomant Marko Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna označil za neke vrste slovenski Tibet. In ko se nad griče, med katerimi se kakor iz zelenih kotlov razlivajo tokovi jutranje megle, poslednji ostanki ilovnatega sna, dvigne novorojeno sonce, tedaj je z gotovostjo mogoče verjeti, da na zelenih senožetih še plešejo vile in da v gostih sencah stojijo megaliti.
»Zanje sem prvič slišala od patra Karla Gržana, ki je pred leti prišel za župnika v bližnje Prevorje,« začne svojo pripoved Andreja Križan Lipnik, ko sonce posrka nočne koprene v svoj krvavi vrtinec. »Tisti čas je prehodil te gozdove in naletel na skupine nenavadnih kamnov, ki so mu dali misliti. Ko je njihove lege primerjal z zvezdnimi kartami, je ugotovil, da do potankosti odražajo položaje posameznih ozvezdij, kar je ena izmed ključnih značilnosti megalitov.« In tako se je nekoč med potepanjem po bukovju z drugačnimi očmi ozrla na skalnate strukture, v katerih vsa leta dotlej ni videla drugega kakor igre narave; poklicala je Gržana in ga povabila, naj si jih ogleda. Modri pater je res prišel, se na kraju samem prepričal, za kaj gre, in presodil, da imajo na Žusmu dejansko pravi pravcati megalitski kompleks, mogočno svetišče neslutenega potenciala; po načelu »kakor na nebu tako na zemlji« naj bi odražalo izgubljeno ozvezdje Kačenosca, kontroverznega trinajstega astrološkega znamenja, izločenega iz poenostavljenega zodiaka, ki ga uporabljamo danes. Ni odveč omeniti, da je bila kača univerzalni simbol poganskih kultur; častila so jo ljudstva od avstralskih Aboridžinov do slovenskih naravovercev.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
