Začetki društva SOS telefon segajo v leto 1989. Odtlej je ta nevladna organizacija na svoji 24-urni telefonski liniji, v programih svetovanj in asistence, lastnih varnih hišah in psihoterapevtskih pogovorih obravnavala že nešteto primerov najhujšega nasilja nad ženskami, kar si ga je moč zamisliti, ter rešila marsikatero življenje. In to brezplačno, brez vsakega stroška za tiste, ki potrebujejo pomoč. »Sočutno do uporabnic in odločno do institucij,« ki revam v stiski še vedno prevečkrat obrnejo hrbet – tako pravi predsednica SOS telefona Maja Plaz, izredna ženska na čelu ekipe izrednih žensk. Na 25. november, svetovni dan boja proti nasilju nad ženskami in v družini, so izdale knjigo V njeni koži, v kateri so zbrale 23 brutalnih življenjskih izpovedi, s katerimi so nastavile ogledalo sodobni slovenski družbi. V kateri, po vsem sodeč, še vedno živijo pošasti.
Kaj je namen te na trenutke grozljive, toda nujno potrebne knjige?
Pred časom smo na enem od društvenih sestankov, mislim, da je od tega že kako leto in pol, prišle na idejo, da bi bilo pomembno zapisati izkušnje žensk, ki v intimnopartnerskih odnosih doživljajo nasilje. Da jim damo glas in da njihove izkušnje lahko pomagajo ženskam, ki še živijo v nasilnih odnosih, da bi našle moč za odhod. S tem glasom smo želele med drugim izpovedati, kaj vse doživljajo žrtve v nasilnih odnosih, kaj se zgodi po tem, ko poiščejo pomoč, na kakšne ovire naletijo znotraj sistema, ko nasilje prijavijo. Kajti zelo je odvisno, na koga naletijo, pa ne bi smelo biti tako. Želele smo tudi opozoriti, kako zelo so včasih razočarane in kako veliko časa in podpore potrebujejo, da bi se postavile na noge ter zaživele mirno življenje.
Vas je katera zgodba posebej pretresla?
Vsaka zase je težka, pretresljiva. In hkrati močna, optimistična, polna življenja, želje po miru. Ravno danes sem na nekem dogodku dobila podobno vprašanje, in sicer ali sem v teh zgodbah slišala kaj, česar doslej še nisem. Pomislila sem na gospo, ki jo je mož pretepel dobesedno do nezavesti ter pozneje uprizoril prometno nesrečo in se izgovarjal, da ima gospa poškodbe zaradi tega. Ali pa gospa, ki ji je mož v hiši vse uničil, da bi se ji, ko se je vrnila iz varne hiše, tako še dodatno maščeval. Ali pa gospa, ki je doživljala nasilje moža, in ko se je ta povezal z njuno hčerko, je kasneje tudi hčerko napadel s sekiro. Ni hujše ali manj hude izkušnje. Vsaka je za tisto, ki jo je doživela, njena najhujša. In vsaki sem posebej globoko hvaležna, da je bila pripravljena sodelovati in se ponovno soočiti s preteklostjo, da bi morda njena izkušnja prispevala k spremembam.
Te ženske so žrtve in junakinje, njihova volja do življenja je neverjetna. Zakaj niso obupale, kaj jih je gnalo?
Kako zelo prav imate. Da so preživele v nasilnih odnosih, so morale biti izjemno močne, kot pravite, resnične junakinje, čeprav se tega takrat niso zavedale, saj so jim partnerji nenehno dopovedovali, kako zelo so nesposobne, kako brez njih ne bodo preživele, kako jih bodo oni, v narekovajih, vzgojili. Šele pozneje, skozi okrevanje, so spoznavale, kako zelo so zares močne in sposobne. Ena od njih reče, kako je šele zdaj ugotovila, da je pravzaprav neustrašna. Tiste, ki imajo otroke, kar je večina, povedo, da jih je gnala želja, da bi otroci živeli v varnem in mirnem okolju, da ne bi več srkali nasilnih vzorcev. Marsikatera pove, da je odšla takrat, ko ji je bilo vseeno, ali bo preživela ali ne.
Kako težko je pravzaprav prekiniti krog nasilja – glede na to, da so bile žrtve že v primarni družini. Kakšno otroštvo so torej imele vaše sogovornice?
Za naše življenje je zagotovo zelo pomembno okolje, v katerem odraščamo. Če nam starši nenehno prestopajo fizične, čustvene, psihološke meje, potem prestopanja meja ne prepoznamo, ko se nam to dogaja v partnerski zvezi. Naš notranji glas, ki bi nam lahko povedal, kdaj je dovolj in česa ne bomo dovolile, je bil utišan in ga ne slišimo. Če odraščamo v družinah, kjer je nasilje sredstvo vzgoje, discipliniranja, če smo živeli v družini, kjer je oče mamo pretepal, jo poniževal, kritiziral, omalovaževal, kaznoval z nasiljem, to razumemo kot normalno in v partnerskem odnosu tega ne prepoznamo kot problematično.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.
