Potrkala je kar na vrata znanega kulinaričnega mojstra Janeza Bratovža iz restavracije JB in začela v njegovi kuhinji srkati znanje ter ga kasneje nadgradila v z Michelinovo zvezdico nagrajeni restavraciji Atelje. Že v najstniških letih se ji je tako odprl povsem nov svet, o kakršnem njeni vrstniki niti sanjali niso. V svojem zadnjem podvigu pa je najuglednejše kuharske mojstre povezala v knjigi. V njej boste med drugim našli njihove recepte in zvijače za pripravo vsakdanjih jedi, ki jih vsi poznamo ter imamo radi.
Loti je od mladih nog rada ustvarjala v kuhinji, čeprav v njeni družini – ima še brata in dve sestri – ni nihče tako navdušen nad kuhanjem kot ona. Že kot deklici so ji pustili, da je mešala sestavine, ustvarjala svoje jedi, najraje sladice, pa četudi na koncu niso uspele. Njena mama ji je pripovedovala o znani kuharski šoli Le Cordon Bleu, za katero je izvedela od šefa Bineta Volčiča, ki ga je intervjuvala, ko je delala še kot novinarka.
»Od takrat sem sanjala o njej,« pravi samozavestna študentka ekonomije. Mama ji je tudi položila na srce, da z delom in trudom lahko v življenju marsikaj dosežemo. Predvsem pa jo je spodbujala k samostojnosti in neodvisnosti. Vedno razmišlja na veliko, pravi, zato se je po končani osnovni šoli odločila poklicati kar eno najbolj znanih slovenskih restavracij in se ponuditi za delo. Imela je srečo, saj se je na klic odzval kar sam šef Janez Bratovž. Malce je bil negotov, ko mu je odkrito povedala, kako mlada je še in da nima nobene kuharske izobrazbe, le izjemno željo in še večjo voljo vstopiti v svet vrhunske kulinarike.
Pomivanje posode
»Še isti dan sem se oglasila, povedala, kaj si želim in da bi se rada potrudila. Možnost, da bi se učila od tako znanega šefa, se mi je zdela izjemna, to je bila priložnost, ki je ne gre kar tako izpustiti iz rok. Delala bom karkoli, tudi zastonj, sem mu dejala, samo da me vzamejo.« Vsi domači so jo spodbujali pri odločitvi, vsi so namreč zelo pridni in podjetniško naravnani. Začela je z nasmehom na obrazu, čeprav jo je pričakala gora posode, tisti dan jo je pomivala kar trinajst ur. Na koncu pa, povsem utrujena, zamudila zadnji avtobus do doma in jo je morala priti iskat mama.
»Bil je izjemno intenziven dan, ampak bolje, da sem že na začetku videla, kakšno je delo v kuhinji, kot da bi me pozneje kaj presenetilo. Ko sem naslednji dan spet prišla, je bil Janez kar malo presenečen, rekel je, da mnogi začetniki po navadi naslednji dan zbolijo in jih ni več. To mi je dalo malo spodbude. Namreč, ko prideš na novo v takšne vrhunske restavracije, si najprej deklica za vse. Delo v kuhinji je težko in se moraš vsega navaditi, da si potem hvaležen, ko začneš delati zanimivejše stvari. V kuhinji vladata disciplina in iskrenost. Naravnost ti povedo, če je kaj zanič, in te pohvalijo, kadar ti kaj dobro uspe.«
Začeli so me vključevati
Čeprav se je pripravila na ves teden pomivanja posode, je že tretji dan lahko pripravljala angleško kremo (crema inglese), ki so jo postregli k suflejem. »Posrečilo se mi je in šef me je pohvalil, jaz pa sem bila noro ponosna,« razlaga z otroško navdušenostjo. »Potem sem nekaj časa delala vse in se učila. V kuhinji imaš različne postaje – sladice, hladne predjedi, tople predjedi, odvisno pač od kuhinje. Vsi si najbolj želijo ustvarjati tople predjedi. Meni pa je bila najbolj všeč priprava sladic, ki sem se ji pozneje bolj posvetila. Sicer pa sem v času, ko ni bilo prevelike gneče v restavraciji, težila fantom, da so me učili pripravljati vse jedi. Včasih je bilo kakšnemu to seveda odveč, ampak nisem odnehala. Počasi so mi začeli odkrivati recepte, postopke pa sem fotografirala s telefonom in se učila. Ko je bila gneča za kosila ali večerje in so postali vsi živčni ter napeti, ali jim bo uspelo, sem velikokrat vskočila, saj sem znala sestaviti različne krožnike na različnih postajah. Tako so me začeli vključevati.«
Več o tem si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
