Janina mala šola ustvarjanja: Riba v umivalniku
Z mozaiki sem se začela ukvarjati pred osmimi leti, ko se mi je zazdelo, da me moji siceršnji hobiji ne vznemirjajo več. Prav ustvarjalna strast je namreč nekaj najlepšega in najdragocenejšega, kar se ti lahko dogaja v življenju.
Možgani so na nebeški paši, roke najprej nerodne, potem pa čedalje spretnejše. Ko stroka prišepne, da je ustvarjanje odlična psihoterapija, ki za povrh uspešno odganja demenco, imamo tudi medicinsko opravičilo za zapravljanje časa, kot mnogi imenujejo hobije. Z mozaiki sem prelepila že marsikaj v stanovanju in okrog njega, pa tudi bližnji imajo doma že marsikaj v večen spomin name. Ne vem, koliko so mojih izdelkov veseli, jaz jih vsekakor z velikim veseljem ustvarjam.
Mozaiki so mi od nekdaj všeč, veliko sem jih videla po svetu, v nekaterih sredozemskih državah imajo s ploščicami obložene fasade hiš vse do strehe. Z drobnimi kamenčki, zloženimi v slike na tleh in zidovih, so se izražali umetniki daleč pred našim štetjem pa vse do danes. Mozaiki pri sleherniku nekako vzbujajo vtis »ah, to bi pa tudi jaz znal«. No, vsaj meni se je tako zdelo. Dokler nisem videla v Samarkandu v Uzbekistanu možakarjev, ki so tolkli kamne na drobne koščke – s kamnom. Z golimi rokami, tako kot so to počeli pred tisočletji.
No, danes lahko kupimo že oblikovane ploščice, kar je zelo primerno za začetnike, da se navadimo lepiti, oblikovati, fugirati, pri tem smo na začetku pač nekoliko nerodni. Potem si nabavimo še klešče za steklo in keramiko, tako da lahko sestavne dele mozaika poljubno oblikujemo, pri kamnih pa si pomagamo s kladivom. Sčasoma ugotovimo, da imamo po ropotarnicah na kupe šare, ki bi lahko zasijala, če bi jo prenovili z mozaiki, da odrgnjenega pohištva morda ni treba zavreči … In da so polomljene vaze in pisani krožniki odličen material za mozaike, le klešče in kladivo potrebujemo.
Kako začeti?
Svetujem, da z majhnimi stvarmi. Tanke bambusove deščice za rezanje ali tanke vezane plošče so prava stvar za začetek. Vzorec si narišemo ali pa se prepustimo domišljiji, za začetek uporabljajmo steklene mozaične ploščice, ki jih ni treba rezati, prodajajo jih v dveh ali treh velikostih. Vadimo lahko tudi na različnih policah od starega pohištva, ki jih hranimo kdo ve, zakaj. Zmeraj pazimo na rob – ploščice naj bodo milimeter od roba površine, nikakor pa čez, ker se bodo sicer poškodovale. Mozaične deščice lahko uporabljamo za podstavke za vroče lonce, z njimi pa lahko zakrijemo tudi kakšno odprtino, ki nam gre na živce. Če naredimo serijo ploščic z usklajenimi barvami ali motivi, so lahko za okras na kakšni dolgočasni steni.
Ko bomo začeli uporabljati klešče za steklo, se bo svet različnih vzorcev razprl, saj bo mogoče ploščice oblikovati. Mogoče je kupiti tudi barvno steklo velikih dimenzij, ampak to za zdaj prepuščam pravim mojstrom. Počasi lahko začnemo stikati tudi po keramičnih ploščicah, ki so ostale od raznih del pri hiši, pametno si je nabaviti mehanično rezilo za ploščice in posebne klešče – in potem lahko domišljija poleti, saj lahko oblikujemo precej večje elemente za sestavljanje, pazimo le, da so vsi enake debeline.
Po seriji ploščic sem se lotila dveh okroglih miz z vrta, ki sta bili namenjeni odpadu, saj sta bili odrgnjeni in ju je bilo treba pokrivati s prti do tal, da se ni videlo, kakšni sta. Pri prvi sem naredila precejšnjo neumnost, ploščice sem lepila z lepilom za les, kar je primerno za notranje mozaike, za zunanje pa ne. In se je začel rob sčasoma krhati. Skratka, po prvih dveh mizah sem jih obnovila še nekaj, kupila sem jih namreč v vrtnih centrih za malo denarja in iz dolgočasnih grdob ustvarila zanimive površine. Tridelni komplet lesenih mizic sem predelala v pisane podstavke za večje lončnice, trem nizkim omaram na balkonu, ki so bile tudi namenjene v smeti, pa sem prenovila vrhnje ploskve in so zdaj kot nove.
Kaj s počenim umivalnikom?
S police v kopalnici mi je padla steklenica naravnost v umivalnik in povzročila dolgo grdo razpoko. Novih umivalnikov enake dimenzije niso več imeli, če bi bil drugačen, bi bilo treba podirati ves pohištveni blok. Nekega večera sem se spravila nad umivalnik in zjutraj so domači zagledali v njem – ribo. Bilo je smeha, pa tudi pohval. Tudi če kdo moje umetnosti ne ceni, je pa vsekakor lepša kot razpoka. Nekega dne je bila pri meni znana psihiatrinja, imeli sva intervju, šla si je umit roke in se je prismejala iz kopalnice. A vi tudi, je rekla. Tudi sama je izdelovala mozaike, za duševno zdravje in dober spomin je namreč zelo pomembno, da zaposlimo hkrati možgane in roke ter da delamo zmeraj nekaj novega. Mozaiki ji pomagajo do ravnovesja, če pa je zares razdražena, gre z nožem izrezovat plevel iz trave. In takrat vsi vedo, da jo morajo pustiti pri miru, mi je pojasnila.
Kje dobiti navdih?
V knjigarnah je kar nekaj knjig o mozaikih, na spletu najdemo na stotine idej, predvsem pa so navdih narava in predmeti, ki nas obkrožajo. Drevo brez listja na vrhu hriba, za ozadje pa oranžnordeča zarja – brž potegnimo iz žepa telefon, fotografirajmo in motiv je tu.
Več o tem si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
