Šimen Zupančič

Z Diegom Loredanom smo se prvič pogovarjali leta 2022. Na pogovor sem šla s prepričanjem, da je vetrna energija čista, poceni, glavni dobitek na loteriji, tako rekoč …, nazaj sem prišla povsem spreobrnjena, kajti Loredan, ki je bil takrat (in je še danes) eden od Slovencev, ki o tej problematiki vedo največ, je z besedami narisal povsem drugačno sliko. Takrat se o temni plati vetrne energije še ni pisalo, veljala je za najboljšo stvar po izumu kolesa.

Loredan je med prvimi pri nas – ali morda prvi –govoril o degradaciji okolja, ki jo s seboj prinaša postavitev vetrnic, o tem, da vetrnice več stojijo, kot se vrtijo, o elisah, ki se jih ne da razgraditi, o globoko segajočih betonskih temeljih, ki ostanejo v zemlji tudi po tem, ko vetrnic ni več, o infrazvoku, ki ljudem ne da spati, odganja živali in pobija netopirje, pa o tem, da se je v drugih državah goreča ljubezen do vetrnic že močno ohladila, budno namreč spremlja, kaj se v zvezi z vetrno energijo dogaja v evropskih državah in po svetu.

V Dolenji vasi pri Senožečah, kjer je živel, delujeta dve vetrnici, investitorji so jih nameravali postaviti še več, ampak prebivalci – ne vsi – ki so se že dodobra naužili neprijetnega sosedstva z vetrnicama, so proti. Civilna iniciativa za zaščito Senožeških brd se že skoraj desetletje in pol uspešno postavlja po robu novim vetrnicam. Tri leta pozneje ni v Senožeških brdih postavljena niti ena vetrnica več, vetrna energija še vedno predstavlja le 0,04 odstotka v slovenski proizvodnji energije – povprečje v EU je okrog 17 odstotkov – v Sloveniji pa je zdaj že enajst iniciativ, ki se upirajo postavitvi vetrnih elektrarn in so pred kratkim postale Združenje civilnih iniciativ za Slovenijo brez vetrnih elektrarn.

Diego Loredan je postal koordinator združenja. »Žal ne živim več v tistih koncih,« pravi o svojih letih v Dolenji vasi, »ampak na tiste srčne ljudi nikakor ne morem pozabiti in jih bom vedno nosil v srcu. To je tudi razlog, zakaj še vedno vztrajam v tej borbi proti mlinom na veter – ker se čutim dolžnega vrniti jim to, kar so mi dali, ko sem tam prebival.«

Nazaj v politiko? Niti slučajno! 

Dominika Švarc Pipan, nekdanja pravosodna ministrica, je pooblaščenka združenja. »Ko sem se začela ukvarjati s to zgodbo, sem mesec, dva, kadar me je kdo vprašal, striktno odgovarjala, jaz sem nevtralna. Sem vaša zastopnica, tu sem zato, da vam pomagam razumeti pravice in jih uporabljati. Ne opredeljujem se, ker o tem premalo vem. Zdaj pa o tem vem nekaj več, tematika me je zelo zaskrbela. Danes lahko rečem, da sem goreče proti umeščanju vetrnih elektrarn v slovenski prostor na način, kot se to počne zdaj. Absolutno pa nasprotujem temu, da se jih umešča na območja, ki niso degradirana. Dvomim o prihodnosti vetrne energije v Sloveniji glede na to, da je vetrni potencial vprašljiv. Cena – pa ne govorim o finančnih stroških –– je daleč višja od koristi.«

Ali sodelovanje z združenjem pomeni, da se vrača v politiko? Ne, pravi – zelo odločno, »vse je politika, saj politika smo ljudje, politika je tudi civilna družba. Verjamem, da je predsednik vlade, v kateri sem sodelovala, pokazal veliko večji posluh za civilno družbo kot vsi doslej. Danes smo bili pri njem in smo imeli konkreten, konstruktiven in korekten pogovor, tako da je tudi to politika, sodelovanje ljudi in odločevalcev.«

Prva odprta vrata

Prejšnji ponedeljek je bil v državnem svetu posvet z naslovom Vetrna energija, prostor in okolje – čas za razmislek. To je bilo prvič, da so civilne iniciative dobile priložnost, da iz oči v oči z državo predstavijo svoja stališča. Povabljeni so bili tudi zagovorniki vetrnih elektrarn in povabilo so najprej prejeli, potem so pa rekli, da jim posvet ne bi omogočil »uravnotežene predstavitve stališč«, in odpovedali. In je bil tako edini zagovornik vetrnic na skoraj peturnem posvetu Hinko Šolinc, generalni direktor Direktorata za energijo na okoljskem ministrstvu (MOPE), povsem osamljen v svojih stališčih.

Država se uradno ni izjasnila niti za vetrne elektrarne niti proti njim, toda kar počne, daje zelo nedvoumno vedeti, na kateri strani je: na primer lansko uredbo o enkratnem nadomestilu občini za spodbujanje uvajanja vetrnih proizvodnih naprav, s katero predvideva enkratno pomoč 200 tisoč evrov za vsak megavat inštalirane moči, je mogoče razumeti predvsem kot poskus podkupovanja občin in županov. Da zaradi te uredbe obstajajo resna korupcijska tveganja, je zaznal tudi KPK.

Predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič pa se je v uvodnem nagovoru zdel zelo naklonjen iniciativam, ki nasprotujejo vetrnicam. »Državni svet na več področjih kaže zanimanje,« se strinja Dominika Švarc Pipan. »Njih širše zanima tema umeščanja infrastrukturnih projektov v prostor, ker je to pri nas strašansko zapleteno, pa tudi polno pomanjkljivosti, zakonodaja ni v redu, sodelovanje javnosti je pod vprašajem, zaupanje je porušeno … Državni svet je pa tudi zastopnik lokalnih interesov, lokalnih skupnosti, je glas civilne javnosti in je super, da se vključujejo v to. Državni svet nato svoja priporočila, predloge posreduje vladi. Lahko povem, da nas je predstavnike Združenja civilnih iniciativ v svojem kabinetu sprejel tudi predsednik vlade, ki je izkazal posluh za to, da se z nami o tem pogovarja. Gre za širšo problematiko prostorskega umeščanja energetskih infrastrukturnih projektov, pa tudi za problematiko specifičnih projektov, ki so že sprejeti ali pa se pripravljajo. Na sestanku so bili tudi ljudje iz njegovega kabineta, ki se s temi vprašanji ukvarjajo, tako da smo optimistični, kajti doslej so civilne iniciative povsod naletele na zaprta vrata. V slogi je zares moč, to združenje ima večjo težo.«

Shutterstock

Vlada ve manj, kot mislite

»Imamo samo en projekt, pri katerem je državni prostorski načrt (DPN) že sprejet, to je Ojstrica, in tega je res sprejela ta vlada, a kot bivša ministrica imam izkušnjo, da je na dnevnem redu vladnih sej ogromno točk, o vsaki točki ni nujno veliko razprave, in zato je vprašanje, koliko izven ministrstev, ki sta aktivno vključeni, MOPE in MNVP (ministrstvo za naravne vire in prostor), preostali ministri sploh vedo za te projekte. V državni upravi večino zadev – vsaj dokler ne pride do bistvenih odločitev ali politično pomembnih tem – izvedejo uradniki. Tudi to je bil naš pomislek: koliko celotna vlada sploh ve o tem. Danes smo ugotovili, da manj, kot smo si mislili. Zdaj smo pritegnili pozornost predsednika vlade in nas je zelo pripravljen poslušati. Projekti, ki so še v fazi pobude ali celovite presoje vpliva na okolje, so politična tema, ki bo po mojem zelo izpostavljena tudi pred volitvami. Za vetrni park Rogatec-Žetale in za elektrarno Paški Kozjak je sklep o pripravi DPN sprejela Janševa vlada leta 2020, ta vlada pa tega še ni imela na mizi, ker sta projekta še vedno v fazah, ki potekajo v uradniških delih ministrstva. Treba je ločiti, kaj so upravni postopki, ki gredo dalje po inerciji, kaj pa je širše strateško politično razmišljanje, mislim namreč, da to doslej ni bilo na radarju vlade kot celote – uradniki so delali svoje, politika pa se s tem ni veliko ukvarjala. Zato smo toliko bolj veseli, da se zdaj zelo aktivno vključuje državni svet, da nas predsednik vlade in s tem tudi vlada začenjata poslušati in se želita o tem pogovarjati, da je stroka vedno bolj zraven. Sem zelo optimistična, kajti ključno sporočilo združenja je, stopimo korak nazaj, se ustavimo, premislimo, ali gremo v pravo smer in ali gremo v to smer na pravi način. Trenutno je po mojem mnenju odgovor na obe vprašanji ne.«

»Saj ni nujno, da naredimo korak nazaj,« pravi Loredan, »smo v položaju, ko lahko rečemo stop! Spraševal sem na obeh ministrstvih, spraševal sem državne sekretarje, direktorje direktoratov, vedno sem jim postavil isto vprašanje, pa še do danes nisem dobil odgovora: zakaj Slovenija potrebuje vetrne elektrarne?«

Kaj je v resnici zahtevala EU

Edini odgovor, ki ga dobivajo, je, da se pač to od nas pričakuje, v skladu z zavezami NEPN (nacionalni energetski in podnebni načrt) in z zavezami, ki smo jih dali EU. »To je uradniško, birokratsko pojmovanje stvari,« je ostra Dominika Švarc Pipan, »ni povezano z realnostjo, ki sploh ne upošteva že samo tega, da je Slovenija posebna v topografskem smislu, pa tudi po poseljenosti in razpršenosti naselij. Tudi po uradnih študijah, npr. Svetovne banke in znotraj EU, smo med državami z najslabšim vetrnim potencialom, čisto na repu EU. Da Slovenija sprejema enake zaveze kot druge države, ki imajo popolnoma drugačne značilnosti, je nerealno teoretično razmišljanje. Ker smo sprejeli zaveze, zdaj 'moramo' to speljati.«

V resnici gre za napačno interpretacijo, meni Loredan, sprejeli smo le zavezo, da do nekega datuma pridobimo določeno število odstotkov obnovljive energije – nihče pa nam ni naročil, kako bomo ta odstotek dosegli, »ampak ko to rečeš na ministrstvu, pravijo, mi smo dobili direktivo iz Evrope'. Znate brati, kaj so vam napisali?«

Ne prav dobro, se zdi.

Nepovratni konflikt

Zadeve med investitorji in prebivalstvom so se zdaj že toliko zaostrile, da smo pri aktivnih projektih na točki nepovratnega konflikta, meni Dominika Švarc Pipan. »To pomeni, da so investitorji skupaj z MOPE prišli v procesu umeščanja tako daleč, da so ljudem predočili že sprejeta dejstva. Pri umeščanju obnovljivih virov energije se gre država politiko izvršenih dejstev in odkljukavanja minimalnih zakonskih obveznosti, investitor ljudem prinese praktično izdelane idejne osnove projektov in jim da občutek odrinjenosti, neslišanosti. Šele tam se začnejo pogovarjati, pri čemer so tudi popolnoma nefleksibilni, ker so že naredili vse študije, ki jih ne mislijo spreminjati, kaj šele da bi rekli, da sploh ne bodo šli v to, kar bi bilo mogoče tudi smiselna investicijska odločitev. Ko ljudje izgubijo zaupanje in se počutijo odrinjene, je edino, kar še lahko naredijo – poleg fizičnega upora v smislu, se bomo pa na smreke privezali – da uporabijo pravne vzvode. Dlje ko se gre v postopkih, močnejši je položaj javnosti. Civilne iniciative imajo na začetku zelo neformalno vlogo, lahki dajejo pripombe tako kot kdorkoli, kasneje, v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja, okoljevarstvenih soglasij itd., imajo v postopku že uradno vlogo kot stranski udeleženec, možnost upravnega spora, pritožbe na ustavno sodišče, vse do Strasbourga in Luksemburga. Ko smo enkrat na točki, da ljudje uporabijo sodna sredstva – in to ljudje, ki nimajo časa, pravnega in strokovnega znanja, kot ga imajo investitorji, niti finančnih zmožnosti, ampak so tako obupani, da so pripravljeni te stroške plačati iz lastnega žepa. Takrat ni več možnosti, da se obrnemo, sedemo in pogovarjamo, ker je zaupanje popolnoma načeto. Za to je odgovoren investitor skupaj z državnimi odločevalci. Ti so navzven zelo močni – če bi bilo v postopkih peljano vse po pravilih. Moja ocena pa je, da je bilo pri projektih, pri katerih sodelujem, narejeno ogromno napak.«

Zavora

To pa seveda pomeni, da je te projekte moč izpodbijati, tudi če so že tako daleč kot Ojstrica, ki je v fazi predhodnega postopka. »Civilne iniciative DPN same sicer tega ne morejo, zato je tožbo v upravnem sporu v primeru Ojstrice februarja vložila okoljevarstvena organizacija Rovo. Pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja in gradbenega dovoljenja pa lahko civilne iniciative in posamezniki kot stranski udeleženci vstopijo v postopek, dajejo pripombe, če se s končno odločitvijo ne strinjajo, pa lahko sprožijo upravni spor.«

Spori, ki pridejo do sodišč, pa lahko investitorjem temeljito, čeprav začasno, zvežejo roke, saj dokler postopek na sodišču ni končan, projekt stoji. »Edina zavora za izvedbo posega je, pravno gledano, upravni spor zoper DPN,« pritrjuje Dominika Švarc Pipan in napoveduje: »Investitorji in država lahko zaradi premajhnega upoštevanja mnenj in javnosti v začetnih fazah računajo, da bo na vsak DPN, ki bo v prihodnje sprejet, vložen upravni spor, četudi ga lahko vložijo le okoljske nevladne organizacije, ki imajo priznan status delovanja v javnem interesu. Vendar so okoljske civilne iniciative in nevladne organizacije povezane, tako da se bo že našla organizacija, ki ga bo vložila.«

Namesto dolgih procesov na sodiščih pa obstaja preprostejša rešitev za zaustavitev vetrnih elektrarn, pravita Loredan in Švarc Pipanova: naj država po zgledu Finske preneha subvencionirati postavljanje vetrnic. Kateri junak jih bo šel potem postavljat s svojim denarjem?

Zadeva tudi vas

Doslej se je zdelo, da so vetrne elektrarne predvsem problem tistih, ki živijo v njihovi neposredni bližini, a se je na tem posvetu pokazalo, da to ni res – čeprav zagovorniki trdijo, da se pod vetrnicami, ki so postavljene na obdelovalni zemlji, lahko njive mirno obdeluje naprej, pa pri tem zamolčijo, da z elis zaradi vremenskih vplivov letijo mikrodelci, ki zastrupljajo njive in pašnike. Poglejte kdaj fotografije izrabljenih elis, videti so, kot bi jih oglodale miši. Samo da niso bile miši, tisto, kar manjka, se je razletelo po okolici.

Kot je na posvetu opozoril bivši kmetijski minister, zdaj predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije dr. Jože Podgoršek, bi postavitev vetrnic na obdelovalno zemljo lahko še bolj spodkopala prehransko suverenost, saj je samooskrbnost s hrano že brez tega veliko prenizka. Globoki temelji načrtovanih vetrnic na Ojstrici, na primer, pa bi lahko povzročili spremembo pretakanja podzemnih voda, pa tudi njihovo onesnaženje ali celo uničenje, tako kažejo strokovna poročila. To so vode, ki oskrbujejo 30 odstotkov prebivalcev občine Dravograd – ta je na ustavnem sodišču zdaj vložila zahtevo za presojo ustavnosti že sprejetega DPN.

Pod črto: ogrožena sta naša hrana in voda. In zato so vetrne elektrarne nekaj, kar ni le problem ljudi, ki naj bi živeli v njihovi senci. To je senca, ki bo padala čez vse nas.

Kaj imajo od tega investitorji?

Če so ljudje proti vetrnicam, če postaja vedno bolj jasno, da je količina proizvedene energije zanemarljiva, da so škodljive za okolje in za ljudi, zakaj investitorji še kar vztrajajo? Kaj imajo od tega? Na kratko: denar. »Če vzamemo za primer sedemmegavatno vetrnico, danes to stane okrog 10,5 do 12,6 milijona evrov – brez stroškov namestitve. Če jih vzameš trideset, ti spustijo ceno,« razloži Diego Loredan.

»Nenapisano pravilo pravi, da gre 15 odstotkov od tega v žep kupca, to je že kup denarja, potem dobi še nepovratna sredstva od države in Evrope. Tri odstotke proizvedene energije je sicer treba vrniti občini, ampak poglejte to razmerje: tri odstotke da občini, 97 jih ostane njemu. Kakšno razmerje pa je to?! Ne glede na veter ta projekt investitor izplača v sedmih, osmih letih. Vseeno mu je, tudi če vetrnice stojijo. Prav v tem je hakeljc – če ne bi bilo državnih subvencij, se tega sploh ne bi nihče lotil. To se prav zdaj dogaja na Finskem. Konec lanskega leta je Finska ustavila subvencije za vetrno energijo, češ da so vetrnice zdaj že tako poceni, da ni več treba, da jih financira država. Na prvi razpis, ki so ga objavili letošnjega februarja, se ni prijavil niti en projekt. Pa jih je bilo pred koncem leta še petnajst v čakalni vrsti. Danska vlada pravi, da bo razmislila o ponovni uvedbi jedrskih elektrarn. Razmišljajo o štiridesetih jedrskih elektrarnah, t. i. malih modularnih reaktorjih. Jaz sem to predlagal že pred leti. Če vprašate našo preljubo državo, ali sploh imajo kakšno energetsko sliko, kam bomo šli, ne vedo. Kar ad hoc se odločajo.«