Je sploh mogoče, da bi pozabile nekaj tako naravnega, kot je biti ženska? Je to res nekaj, o čemer bi se morale spraševati? Ta vprašanja smo postavili ženkam, ki o tem poučujejo.

V pogovor o dojemanju ženskosti smo se zapletli s Shano Flogie (vodi šolo za ženske Younique), ki o ženskosti uči predvsem v navezavi z moškim in partnerstvom med spoloma, z Vesno Juvan (društvo Sijaj), ki ženskost povezuje z ženskim najpomembnejšim organom, maternico (vodi delavnice »za maternice z odgovornimi lastnicami «), in z Mirjam M. Korez, lastnico Centra za nego telesa, odnosov in okolja Živa, biologinjo in ustanoviteljico projekta Biti ženska, ki pravi, da ženske današnji čas sili v infantilnost in nesrečo.

Zdi se smešno, da je treba ženske učiti o ženskosti. Ali ni biti ženska navsezadnje nekaj povsem naravnega?

Shana Flogie: Biti ženska danes, v sodobnem svetu, je vse prej kot vloga, ki naj bi jo imela tradicionalna ženska, tako da je ženskost številnim prej izziv kot pa nekaj normalnega. Meni se ne zdi smešno, prej žalostno. Pri svojih programih pogosto srečam izjemne, močne, zelo uspešne, razgledane ženske, ki se ne znajdejo v svojih partnerskih odnosih. Ko v življenju pridejo do odločitve, kako naprej, spoznajo, da njih sploh ni. V odnosih so nesrečne, neizpolnjene, niti sebe niti partnerja ne razumejo več. Večina jih pove, da pravzaprav ne znajo biti ženske, ženstvenost jih plaši, saj se počutijo kot »sloni v trgovini s porcelanom «. Pogosto mi pravijo, da bi se vsega tega, kar se pogovarjamo na srečanjih šole za ženske, morale naučiti že prej … ali »zakaj me vsega tega ni naučila že moja mama«.

Vesna Juvan: Biti ženska je seveda nekaj naravnega in res se zdi neverjetno, da si želimo znova odkriti našo žensko naravo. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, najdemo, če pokukamo v ne tako daljno zgodovino, ko je bil patriarhat v polnem razmahu. Takrat je bila ženska prisiljena pozabiti, kdo je, in se je morala obnašati na način, ki so ga določili drugi. Tiste, ki tega niso storile, so bile kaznovane in preganjane. Če takšno nasilje izvajamo dalj časa, se znanje in tudi zavedanje izgubita oziroma čakata na novo priložnost. Skozi »evolucije « smo se morale prilagoditi do te mere, da smo pozabile, kdo smo. Uporabljamo pač tisto, česar smo se naučile od patriarhata. In tako je iz generacije v generacijo. Ko predavam o menstruaciji, se to zelo dobro vidi. Menstrualni cikel je nekaj najčudovitejšega, kar je narava dala ženski, vendar večina žensk misli, da je to PMS, nekaj dni krvavitve in po možnosti še malo bolečin. A ni res! Menstrualni cikel je bil v zadnjih stoletjih zreduciran na trpljenje, gnus in omejitev. V resnici pa je lahko vir vitalnosti, ženstvenosti in polne moči, ki jo v sebi nosimo ženske.

Mirjam Korez: Smo kulturna bitja in prav vsega se naučimo. Naravne nismo niti kot gospodinje niti kot poslovne ženske. Moramo si odgovoriti, kaj danes družba hoče od žensk. Kaj predpisuje ženskam v zvezi s partnerstvom in vzgojo otrok? Živimo v potrošniški družbi. Naših norm o ženskosti, odnosih, vzgoji otrok ne predpisujeta več religija in raziskovalna znanost, temveč dobičkonosno naravnani neoliberalni kapitalizem, kamor spada tudi newageovsko gibanje, kot tudi znanost, ki je podrejena kapitalu. Normativi za današnjo žensko so uživanje, večno mladosten videz, sreča, poslovni uspeh, idealno partnerstvo in genialni otroci. Teh normativov naše babice niso imele. Ker niso zares dosegljivi, povzročajo nemir, nesamozavest in potrebo po trošenju. Na ženskost se danes gleda kot na funkcijo potrošništva. Jaz pa vidim ženskost v partnerstvu. Ženska je namreč polarna moškemu in se lahko izrazi le v resničnem odnosu. To velja za oba. Tudi moški je drugi spol.

In kaj torej svetujete oziroma priporočate ženskam?

Shana: Najprej to, da morajo začeti pri sebi: sprejeti in spoznati sebe, svoje vzorce, potrebe in se soočiti s svojimi željami. Dokler ne ve čisto, kaj hoče, kam gre in kdo je, bo težko našla partnerja in ustvarila izpolnjen partnerski odnos. Pomembno je tudi razumevanje, da moški delujejo drugače kot ženske. Tu imajo ženske največ dela in posledično težav v odnosih. Ženska je navigatorka, moški kapitan, in ko se navigatorka izgubi, kapitan ne ve več, kam naprej. Medtem ko navigatorka ugotavlja, išče, preizkuša razne druge koordinate, se kapitan še nekaj časa vrti v krogu, a kaj kmalu se zgodi, da zapusti ladjo ali si poišče drugo, pri kateri bo lahko kapitan. Ženske potrebujemo čas, moški prostor. Vsega tega se ženske učijo s prakso.

Vesna: Nič ni za vse in ne glede na to, koliko se trudimo, da bi našli instantne variante, ki bodo veljale za vse, in ne glede na to, kakšne rane smo dobili v otroštvu, to preprosto ni mogoče. Ženskam, ki si želijo spet najti svojo ženstvenost, svetujem, da si dovolijo biti natančno takšne, kakršne bi bile, če bi si to upale biti. Postavite si vprašanje, kdo bi bili, če ne bi bilo v svetu nobenih omejitev! Potem pustite, da vam podobe same pridejo pred oči. Ko boste vedele, kdo želite biti, poglejte, kaj boste morale spremeniti, da bo to mogoče. Omejitve, ki jih nosite s sabo, so posledica socializacije, prejšnjih ran in izkušenj ter vaših prepričanj. Začnite počasi po malem odstranjevati te ovire. Sem smo prišle živet sebe, točno takšne, kakršne smo. Druga stvar, ki bi jo svetovala vsem ženskam, pa je, da začnete uporabljati svoj menstrualni cikel kot vir svoje vitalnosti. Začnite ga najprej spremljati. Tako kot so v naravi štirje letni časi, se tudi v enem mesečnem ciklu pri ženski zvrstijo štiri različna obdobja. Ko jih poznamo, lahko svoje življenje načrtujemo tako, da nas bo podpiralo in da nam bo energije ostajalo, kar je gotovo bolje, kot da vsak dan skušamo nekako preživeti do večera.

Mirjam: V današnji potrošniški družbi je »spontano« partnerstvo le kratkoročno in menjava partnerja je neizbežna. Na mojem izobraževanju se ženske naučijo razkrinkati infantilne ideale o partnerstvu, s katerimi nas bombardirajo mediji, vzljubiti žensko telo, ki ni podrejeno stradanju in telovadbam, poiskati svojo vizijo in jo uresničiti v partnerskem projektu. Ženskam razkrijem njihovo pasivno nasilje in ga soočim z aktivnim moškim nasiljem. Aktivnost je moč, zato ženske učim, da doma vsak dan kuhajo ekološko hrano, kar predstavlja skrb za zdravje in odnose, ter aktivirajo svojo seksualno energijo, ki regenerira telo in uravnovesi um in čustva.

Je smiselno metati vse ženske v isti koš? Vsaka ima svoje značilnosti, zato je učiti žensko, ki se dobro počuti v vlogi, kakršno bi morda hitreje pripisali moškemu spolu, naj postane bolj ženska, morda malce vprašljivo. Zdi se, kot da bi s tem samo nadaljevali vzorec, ki ga že otrokom vcepljamo v glavo: za punčke rožnata, za fantke pa modra. Ali ni pomembneje, da smo srečne in zadovoljne same s sabo in s tem, kar v življenju počnemo?

Shana: Da, s tem se zelo strinjam, res pa je, da resnično ženstvenost izžareva ženska, ki ve, kaj hoče – in to vedo tiste, ki poznajo svojo vlogo navigatorke v odnosu. Nikakor ne mečem vseh žensk v isti koš, prav nasprotno. Vsaka je na svoj način posebna in ta del iščemo, ko pravim, da morajo najprej poiskati »drugi del«, ki ga sprva iščejo v partnerju. Pri vsaki poudarjam, da najde najprej del v sebi, ki ji ni in ji je všeč, ga dodobra spozna, po potrebi popravi, če ji ni všeč, in ga potem izrazi. Da bi ženskost lahko živela, potrebuje nekoga, ki bi jo občudoval, moškega. V odnosih se razvijamo, rastemo in postajamo boljše.

Vesna: Meni je bilo zelo všeč, ko sem prebrala, da so priznavali Indijanci pet spolov (žensko telo z izrazito ženstveno energijo, moško telo z izrazito moško energijo, žensko telo s pretežno moško energijo, moško telo s pretežno žensko energijo in pa žensko ali moško telo s popolnoma uravnovešeno žensko in moško energijo). Tudi danes vidim, da je vseh pet izrazito prisotnih, vendar pa so nas naučili, da sta normalna oziroma »zdrava« samo dva. Seveda je vsaka ženska drugačna, težava je v tem, da si ta ženska ne upamo biti, da se pokoravamo temu, kar naj bi bile, in to je res tako, kot da bi hoteli naučiti ribo plezati po drevesu. Nesmiselno je in dela nas nesrečne. Verjamem, da je zdaj prišel čas, ko to pretvarjanje in igranje vloge, ki ni naša, niti ne bosta več mogoča. Bolezni rodil (ženski spolni organi so namreč tisti, po katerih se najbolj očitno ločimo od moških) so v neverjetnem porastu. Nikoli prej ni bilo toliko zapletov z menstruacijo, maternicami in jajčniki in medicina nam jih po tekočem traku odstranjuje. Nobenega drugega organa ne poznam, ki nam bi ga odstranjevali po tekočem traku. Menim, da so se maternice »prebudile« in nas začele opozarjati. Lahko jih poberemo ven, vendar je to tako, kot bi prijateljici dali čez usta selotejp, jo torej utišali in ji preprečili, da se z nami pogovarja, vendar bi hkrati pričakovali, da nam bo še naprej zvesta prijateljica in vodnica. Težko bo, kajne?

Mirjam: Sreča in zadovoljstvo sta današnja prisila in ne svoboda. Samo otopel človek je lahko ves čas »srečen «. Permisivna vzgoja dokazano proizvaja nesrečne in asocialne narcisoidne ljudi, zato disciplina in pravila bolje usposobijo otroke za življenje. Funkcionalno odrasla ženska uporablja prednosti današnje družbe in ne postane njihov suženj. Rešitev ni samo v videzu, temveč predvsem v stališču. Ko se ženska postavi na pravo mesto, ima moč in samozavest.

Verjetno se zadnje čase o ženskosti veliko govori zato, ker smo se ženske znašle v precej napornem položaju. Ženske so bile še pred desetletji gospodinje in so skrbele za dom, danes pa tudi same domov prinašajo plačo, pri čemer pogosto še vedno same opravljajo vsa gospodinjska dela. Pri vsem tem divjanju in obremenitvah je tu in tam lažje razmišljati kot moški. Še vedno pa razmišljamo kot moški po žensko.

Shana: Danes je ženska enaka moškemu, tudi ona prevzema vlogo lovca, se bojuje za preživetje, skrbi za osnovno varnost doma, finance, hodi v službo, dela enakovredno kot moški. In potem se od nje v današnji družbi pričakuje, da postori tudi vse drugo, kar veleva tradicija: da je mama, žena, ljubica, da ureja dom, poskrbi za gospodinjstvo in otroke. Na poti se mora dokazovati, narediti vsaj enkrat več, da jo družba potrdi, sprejme in ji prizna zasluge, ki jih s svojim delom zasluži. Na tej poti se ženska kaj hitro izgubi in postane napol »moški«. A ženske se moramo zavedati svoje vloge in odgovornosti, ki jo nosimo. Na primer, veliko težav v odnosih se še vedno pojavlja prav zaradi opravil, ki si jih partnerja ne znata razdeliti, in posledično se upor ženske kaj hitro pokaže v zanikanju ženskosti, tako da je ne izraža več. Ženska se v odnosu postavi sama, sama odloči, kje in kakšna bo njena vloga; ali bo »čistilka« ali bo žena oziroma partnerka svojemu izbrancu. Če mi danes ženska stoka, da mora vse sama, da pere, lika, pospravlja, kuha …, ji povem, da je za to »kriva sama«. Zelo pomembno je, kako si ženska organizira gospodinjstvo in kako vzgaja svoje družinske člane. Če jih vzgaja, da za njimi čisti, potem je to na njej, da popravi, spremeni, če ji to ni všeč. In kaj moški želi, potrebuje? Ob sebi želi partnerko, žensko, ljubico, veselo žensko, ne tečnobe, ki se samo pritožuje, kaj vse mora sama. Če moškemu svoje skrbi pove v jeziku ljubezni, da jo ta razume, se je iz prakse slušateljic izkazalo, da se moški zelo hitro odzovejo.

Vesna: Menim, da smo ženske danes v odličnem položaju. O marsičem se lahko odločamo. V primerjavi z našimi babicami ali prababicami nam je na voljo izredno širok spekter možnosti. A ženske se še vedno delamo, da smo omejene, in igramo žrtve, ker nismo odrasle. Še vedno smo v arhetipu hčere, ki ima nad sabo starše, da nam govorijo, kaj da in česa ne. Na primer, če je moja družina verjela, da je življenje težko in da je treba velikokrat iti preko sebe, zato da ti uspe, se lahko jaz odločim, da tega ne želim več. Morda pa si želim verjeti, da me življenje podpira in da obstajajo ljudje s podobnimi interesi, s katerimi lahko ustvarjam v harmoniji. Sledita vaja in vzgajanje same sebe. Vsakič ko mi življenje prinese na pot situacije, ki mi potrjujejo prepričanje, da je težko in da je potrebno odrekanje, se opomnim, da to ni moje prepričanje. In vsakič ko mi življenje potrdi, da ni treba, da sem za vse sama in da se odrekam, se mu zahvalim. Tako sčasoma »vzgojimo« same sebe v točno takšne, kakršne smo si vedno želele biti. Zagrenjenost in omejitve potem niso potrebne. Tudi staršem nimamo česa zameriti, saj smo lahko ponosne na to, kdo smo postale. Če torej delamo več kot moški, je to popolnoma naša odgovornost. Poznam ženske, ki temu pravilu niso nasedle, in povem vam, one ne delajo več kot njihovi moški – in presenetljivo, vsi so bolj zadovoljni, tudi moški.

Mirjam: Žalostno je, da ženske še vedno mislijo, da današnji način življenja pomeni osvoboditev in uporništvo. Ti standardi so veljali pred 50 leti in naše mame in babice so se s tem res lahko osvobodile pasivne in podrejene vloge. Danes pa smo ženske že zdavnaj porazile moške, zapustile dom in lahko poslovno uspemo. Vsakemu je jasno, da za poslovni in študijski uspeh potrebuješ disciplino in jasne omejitve. To isto velja v partnerstvu, saj zahteva dve odrasli osebi, ki se ne prepuščata le užitkom.

Na kaj ženske nikoli ne bi smele pozabiti?

Shana: Nase. Na svoje sanje, cilje in dejavnosti, ki jih rade počnejo. Na prijateljice, na druženja in pogovore, ki jih potrebujejo ženske. Moški tega v večini ne potrebujejo, vsaj ne tako pogosto. Prav tako ženske ne bi smele pozabiti na prosim, hvala, žal mi je, oprosti, potrebujem, želim in druga kratka in jasna »navodila« moškemu, ko izražamo svoje želje. Ne razpredajte na dolgo in široko. Spoštujte sebe in partnerja, ne žalite in ne imejte v odnosu vse za samoumevno. Razvijajte se, veliko se smejte in bodite fizično dejavne. Tudi ko in če se ena vrata sreče v življenju zaprejo, je treba iti naprej. Pomembno je, da ne zaprete svojega srca, s tem namreč zaprete svoj ustvarjalni del. Osredotočite se na tisto, kar želite, in ne na tisto, česar nočete, predvsem v partnerstvu. Vse se začne pri ženski, od nje je odvisno vse. Čim prej se bo tega zavedala, tem prej bo živela izpolnjeno in srečno partnerstvo.

Vesna: Tako je, ženske morajo najprej poskrbeti zase, da lahko potem dajo družini in družbi. Iz prazne vreče težko hraniš. Me v današnjem času običajno poskušamo prav to, zato smo izčrpane, brezvoljne in jezne, zelo smo jezne. Napolnite torej najprej svoje vreče, naučite se postaviti zdrave meje, najdite način, da se cenite, in pa predvsem naučite se pogovarjati s svojo maternico, središčem vaše vitalnosti, ženstvenosti in notranjega vodstva.

Mirjam: Čas je, da ženske pozabimo na vlogo žrtve in na storjene krivice. Danes smo vsi v težavah, tudi moški. V maščevanju ali v zamenjavi vlog ni rešitev. Ženske nikoli ne bi smele pozabiti na svojo življenjsko vizijo, da najdejo za očeta svojih otrok funkcionalno odraslega moškega, na seksualnost, ki bo obnavljala in pomlajevala telo in partnerski odnos, in na izobraževanje, saj prazne glave, napolnjene z neoliberalnimi potrošniškimi idejami, vodijo v osebno nesrečo in družbeni propad.