Grabi nas panika, ker smo planet, na katerem živimo, v imenu napredka že skoraj povsem uničili. V silovitih prizadevanjih, da rešimo, kar se rešiti da, imamo odgovor na vprašanje, kaj storiti, pravzaprav na dlani – vprašajmo naravo! To je bistvo prizadevanj prof. dr. Danijela Vrhovška, ki s svojim podjetjem Limnos v Sloveniji, pa tudi drugod, uveljavlja princip ekoremediacij – ekološkega popravljanja škode, ki jo je človek povzročil naravi.

Simpatični gospod, ki se ga starejši morda spomnijo tudi kot vrhunskega plavalca, ki je nastopil na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968, je vrhunski mednarodno uveljavljeni strokovnjak. In tudi kmet. To je bila, poleg končanja študija bioloških znanosti in nastopa na olimpijadi, ena od njegovih želja v mladosti. Doktoriral je, plaval, morda nekoliko v senci zvezdniške Djurdje Bjedov, zdaj pa državi plačuje prispevke kot uradno prijavljeni kmet. Le da ima za kmetovanje za zdaj bolj malo časa, ker mora čistiti onesnaženi svet.

Nam lahko čim bolj nazorno in razumljivo poveste, kaj pomenijo ekoremediacije?

Narava je v milijonih let razvila samočistilne in biodiverzitetne sposobnosti. Človek, ki posega v naravo, te osnovne funkcije ekosistemov oziroma narave navadno poruši. Nekdaj so ljudje zelo natančno opazovali, kaj se dogaja v naravi in se temu prilagajali. Nikoli se niso, na primer, naselili ob spodnjem delu vodotoka, če je poplavljal, ali na plazovitem območju. Nikoli niso posekali meja med njivami. Skratka, opazovali so naravo in živeli v sožitju z njo. Ekoremediacije pomenijo, da poskušamo z naravnimi procesi, z naravno funkcijo ekosistemov bodisi popraviti napake, ki smo jih naredili, bodisi preventivno preprečiti posledice.

Narava sama po sebi ne dela nič narobe, čeprav ji poskušamo ljudje vztrajno naprtiti nekakšno krivdo za naše težave.

Narava se je v milijonih in milijonih let naučila, kako je prav, in res ima vedno prav. Ko sem predaval študentom, sem med drugim govoril, da se je narava znebila poplav, potresov, ognja, dinozavrov in se bo najbrž rešila tudi človeka. Kar pomeni, da namesto da se z naravo borimo, jo moramo opazovati, se ji prilagajati, se učiti od nje in ji včasih seveda tudi pomagati s svojim znanjem. Nikakor pa ne smemo delati proti njej.

Nekateri vam pravijo zdravilec rek, kar zveni malo mistično. Ampak pri tem, kar počnete, gre za povsem razumsko in logično dejavnost, mar ne?

Nekoč se je razmišljalo, da je treba vodotoke urediti tako, da voda čim prej odteče, in temu primerno so ljudje tudi delovali in vodo zaprli v kanale. Zaradi potrebe po hrani so poskušali številna močvirja oziroma zamočvirjena območja izsušiti s kanali. Danes, z današnjim gledanjem na celovitost narave, vidimo in vemo, da to ni dobro. Kajti če voda hitro odteče, to pomeni, da bo v spodnjem delu poplavljala, v zgornjem pa bo suša. Hkrati s tem smo izgubili samočistilno sposobnost ter biodiverziteto voda in najnovejši pristop k revitalizaciji, kot temu tudi pravimo, pomeni prav to, da poskušate izboljšati stanje z lastnostmi, ki jih je narava glede voda nekoč imela oziroma jih še ima. Te osnovne funkcije, torej zadrževanje vode, njeno samočistilnost in biodiverziteto, je treba vrniti v kanalizirane vodotoke. Revitalizacija ne pomeni, da zabetoniraš ali s kamnometi obložiš vodotok in narediš kanal. Revitalizacija, ki ji mi pravimo ekoremediacija, pomeni, da naravi z naravnimi sistemi vrneš osnovne funkcije, jih popraviš, izboljšaš ali znova vzpostaviš.

                                                        Več v Jani št. 31, 4. 8. 2009