Mateja J. Potočnik

»Kako pa vam je v resnici ime?« je bilo moje prvo vprašanje. »Najprej ti moram povedati, da sem gluh. Popolnoma nič ne slišim, če me vikaš!« Nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem dojela, kaj misli. »Pa dajva na ti,« sem odgovorila in ponovila vprašanje. »V rojstnem listu piše, da sem Tomaž Golob, ampak to sem samo za policaje,« se je zarežal na vsa skoraj brezzoba usta. »Taubi bo čisto v redu, vsi me poznajo pod tem imenom.« Ni mi šlo v račun, da klošar sadi začimbe na svojem balkonu, saj je vendar klošar, oni pa nimajo stanovanj. »Ti bom nekaj povedal: karkoli si že misliš o Jankoviću, ljubljanskem županu, si misli še naprej. Ampak on je precej 'počistil' ljubljanske ulice. V Savskem naselju je predelal samski dom, ta je bil kasneje tudi azilni dom, zdaj pa je klošarski blok. V njem prebiva 72 ljudi, urejen je kot nekakšen študentski dom, štirje imamo sobo z balkonom in eden od teh srečnežev z balkonom sem jaz,« se je glasno zarežal.

Prva travma. Taubi je rojen Bric. V dokaz, da je res tako, je začel govoriti v briškem narečju in za trenutek se mi je zazdelo, da je pred mano popolnoma drug človek. Pa je hitro spet prešel na čisto ljubljanščino. »Rojen sem v raju sredi Goriških brd, vse okoli mene sama breskova drevesa, brajde! Moje otroštvo do petega leta starosti je bilo življenje sredi narave. Potem pa smo se preselili v Ljubljano, med beton. Predstavljaj si mulca, ki so ga starši skorajda sneli z drevesa in presadili na beton! To je bila moja prva velika travma.« Brda so se globoko zarezala v njegovo bit, saj je bil zaljubljenec v naravo vse svoje življenje, tudi takrat, ko je bil čisto na dnu. In na dnu je bil Taubi dolga leta. Ko sem ga povprašala po starših in družini, je samo zamahnil z roko in zamenjal temo. Iz pogovora sem sklepala, da je bil že kot otrok volk samotar.

Prva ljubezen. »Pri trinajstih sem se prvič zaljubil. Bila je malce starejša od mene. Šel sem v disko, se ga napil, potem pa sem jo zagledal. Pomignila mi je, naj grem z njo. Vse v meni je pelo, videl sem se že, kako jo bom položil! Ves nestrpen sem ji kot kužek sledil v toaletne prostore. Tam sva se zaklenila v kabino, ženska je potegnila ven pribor za vbrizgavanje heroina, prvi šus je dala sebi, naslednjega pa meni. Za celih šest ur sem obsedel na školjki! In takrat sem se ponovno zaljubil. V iglo! Ta ljubezen me je držala nekaj desetletij. Moj pekel se je začel. Počasi, postopoma, prav hinavsko me je vleklo proti človeškemu dnu.«

Klošar po svoji odločitvi. »Ali veš, kakšna je razlika med brezdomcem in klošarjem?« me je nenadoma vprašal. Nekaj sem začela modrovati, pa me ni zelo poslušal. »Brezdomec je tisti, ki je na cesti pristal zaradi življenjskih okoliščin, klošar pa je človek, ki se zavestno odloči za življenje na ulici. In jaz sem klošar!« je skoraj ponosno povedal. »Pri 18 letih sem se domačim zahvalil za sodelovanje in odšel na ulico.

Več v reviji Zarja Jana, št. 21, 25.5. 2021