Foto: Šimen Zupančič

Zmotili smo jo na usposabljanju v Gotenici, ko je bila še pod vtisom nenavadnega, nevarnega, a kljub temu lepega dogodka, ki jo je presenetil zjutraj. Tik pred prihodom na cilj ji je namreč prekrižal pot ogromen medved. »Prizor je bil fascinanten. Čeprav sem bila v avtu, mi ni bilo prav prijetno, saj nisem vedela, kaj bo žival storila. Presenečeno sva se gledala, nato pa se je medved umaknil pod cestno ograjo, jaz pa sem počasi odpeljala naprej. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da se bo dan začel s takim srečanjem.« Precej adrenalinsko, a hkrati lepo doživetje. Pozneje so ji povedali, da se naokoli potika medvedka z mladičkom, zato je bila potem vse dni previdnejša. »Čutila sem neverjetno strahospoštovanje do te živali, ne nazadnje je to njeno okolje, v katerem sem jaz vsiljivec.« 

Najbolj so veseli otroci. Izkušnja, ki požene kri po žilah, a seveda povsem drugačna od mnogih, ki so se nabrale v sedemnajstih letih njenega dela policistke na terenu. Kot rada pove, jo je policijska uniforma privlačila že kot deklico, vedela je, kam jo bo peljala poklicna pot. Čutila je, da je njeno poslanstvo pomagati ljudem in preprečevati kriminal. Med drugim je prejela medaljo za hrabrost, ker je sama prijela moška, ki sta v Ljubljani oropala zlatarno, pa medaljo za požrtvovalnost, ker je pred hujšim rešila starejšo sosedo, ki je pozno zvečer poklicala na pomoč. Veliko je delala z brezdomci, enega od njih odvrnila od samomora in bila nekaj let pozneje priča na njegovi poroki ... Njenih srčnih in požrtvovalnih dejanj je še veliko. Policisti so marsikdaj izpostavljeni nevarnosti, koliko pa je bilo njo strah v kočljivih trenutkih? Pa pravi, da je doživela in preživela vse. »Tudi ženske smo pogumne, življenje te táko naredi. Ker sem v življenju marsikaj doživela, me ni bilo nikoli strah. Težko je bilo, ko mi je starejši otrok večkrat dejal, naj se zvečer živa in zdrava vrnem domov.« Zato je zadovoljna, da je zamenjala delovno mesto, in tega so še najbolj veseli otroci. Pomirjeni so in srečni, pravi.

Ponosna na svoje korenine. Njeno delo je predvsem preventivno, svetovalno, odzove se na povabila šol, kjer imajo težave z nasilnimi dejanji ali ocenijo, da je treba mlade ozaveščati. Začeti je treba že v vrtcih, je prepričana. »Po statistiki naj bi bil en otrok na razred izpostavljen nasilju, kar se mi zdi zelo veliko.« Lahko je to fizično, psihično nasilje, izločanje iz družbe ... »Učitelje opozarjamo, da morajo imeti otroci vedno nekoga, na katerega se v stiski lahko obrnejo in mu zaupajo.« Tudi sama je namreč v otroštvu občutila, kako je, če se vrstniki do tebe vedejo grdo. »Imam bosanske korenine, poleg tega pa so mislili, da smo revni, kar ni bilo res. In hitro se me je prijel naziv Bosanka. K sreči sem imela doma ljubeče starše, ki so mi nudili vso podporo. Razložili so mi, da so otroci različno vzgojeni, mogoče imajo doma težave, pa svojo nemoč in jezo izražajo tako, da prizadenejo druge. Prepričali so me, da to ni žaljivka in da naj bom ponosna na svoje poreklo.« V okolju, kjer je živela, je veliko njenih vrstnikov zašlo na kriva pota, kar nekaj se jih je znašlo za zapahi ali postalo odvisnih od drog. Ona pa se je odločila drugače in dokazala, kaj lahko dosežeš s poštenim in pridnim delom. »Moj oče je vedno rekel, da je veliko bolje mirno spati, kot se nenehno bati. Če živiš v okolici, kjer je več kriminala, ni nujno, da greš tudi ti po tej poti. Jaz sem šla svojo pot, vanjo sem verjela. Je pa dobro imeti pomoč, nekoga, na katerega se lahko zaneseš. Kriminal je vedno bil in stoodstotne varnosti ni, lahko pa glede tega veliko storimo sami. Starši imamo veliko odgovornost do svojih otrok, z njimi se je treba pogovarjati. Večina mladostnikov mi pove, da so skrenili v stiski, zaradi grde ločitve staršev, nenehnih prepirov v družini, nasilja ...«

Več v reviji Zarja Jana, št. 2, 12.1.2021