Shutterstock

Na tem področju smo še dokaj »goli«, dolga desetletja so se znanstveniki ukvarjali z »zunanjimi« stvarmi, zdaj pa so pokukali tudi navznoter, v maternico, in odkrili, da se bremena naših prednikov že preko zarodkov prenašajo na naslednje generacije – ter nas zaznamujejo za vse življenje. Pomembno odkritje, kako celotna družba vpliva na našo notranjo biologijo. In kako lahko s tem védenjem vplivamo na spremembe v svetu.

Živimo v družbi zanikanja. Na naš razvoj poleg genskega zapisa vpliva tudi okolje. Naše prvo in najpomembnejše okolje je maternica naše matere. Izkušnje iz nje vplivajo na naše odraslo življenje, naše odločitve in na stanje sveta. Naredili smo velik napredek v tehnologiji, zato smo videti napredni. A nismo se posvetili našemu notranjemu svetu, to je naša napaka. Tu nismo prišli dlje kot ljudje pred tisoč leti. Večina od nas ne ve, kaj in zakaj se odločamo tako, kot se, predvsem kadar gre za zelo pomembne odločitve v našem življenju. Živimo v družbi zanikanja. Zataknjeni smo v načinih, na katere počnemo stvari. Kaj če bi se zdaj obrnili navznoter, začeli raziskovati stvari v nas? Zakaj ne bi začeli na začetku, tam, kjer smo bili spočeti – v maternici? Tako se sprašuje avtorica filma in poišče odgovore pri znanstvenikih.

Življenje se ne začne z rojstvom. V zahodni kulturi o življenju pred rojstvom ne vemo tako rekoč nič – življenje se začne z rojstvom. Druge kulture razumejo ali pa intuitivno vedo, kako življenje mame v nosečnosti vpliva na zarodek – da je čas pred rojstvom prav tako čas našega življenja. Da mora biti noseča ženska previdna, se ne obremenjevati, razburjati ... Na razvoj človeških bitij vplivajo zgodnje izkušnje, tudi iz maternice. Nanje vplivajo čustveno okolje, v katerem so spočeta, v katerem se razvijajo, rodijo in odraščajo. Tega v naši družbi ne priznavamo in v praksi ne izvajamo.

Zgodbe iz maternice. Raziskave kažejo, da materino počutje, tudi čustveno, vpliva na zarodek. Če je mati pod stresom, to prav tako vpliva na zarodek. Psihoanalitičarka in nevropsihiatrinja Ursula Volz - Boers meni: »Življenje v maternici ni kot v raju, kot radi mislimo. Zarodek prejme vse, od veselja in sreče do vseh strahov in težav njegovih staršev. Smo prejemniki vse sreče in vseh bojazni ter težav naših staršev.«

Zarodek se marinira v materinih občutkih. Arthur W. Bail, avtor knjige Materin podpis, je prepričan, da je zarodek čutno bitje, ki se v maternici premika, drgeta, je brez kože ... »Marinira« se v materinih občutkih. Občuti vsak tresljaj, drget, njeno srečo, pa tudi vse njene strahove. In ti strahovi kasneje povzročajo različne težave. Kar se zgodi v maternici, prodre v najgloblje ravni osebnosti. Dogaja se čisto na začetku tvojega življenja, dogaja se z žensko, ki ti je dala življenje.

Vsak šesti porod je bil smrten. Od drugih sesalcev se razlikujemo po tem, da biokemijsko, fiziološko – človeški otrok močno zaostaja v mnogih pogledih za drugimi sesalci – rodimo se nezreli, nemočni, zato je razvoj v prijetnem materinem objemu za otroka zelo pomemben. V prejšnji stoletjih so bili rojstvo in nosečnost in usoda ženske zelo težki in negotovi – vsak šesti porod je bil zanjo smrten. Skoraj polovica otrok je umrla med porodom ali v prvem letu starosti. Zato so se porodov bali. V zadnjih 50 letih je porod postal vse bolj varen, stabilen. In zdaj imamo moč, da se z njim in smo radovedni.

Vsi judovski dojenčki so jokali. Doktor medicine Gabor Mate, avtor knjige o zasvojenosti, je bil rojen leta 1944, med vojno, na Madžarskem. Pravi, da je strah, ki ga nosi že vse življenje, strah njegove matere. Njen zdravnik ji je povedal, da so jokali vsi judovski otroci. »Strah, ki sem ga doživljal v prvem letu mojega življenja, v času nacistične okupacije, se je vtisnil v mojo osebnost, odtisnil je pečat na moje odzivanje svetu, moj pogled na svet, a predvsem na nezavedni ravni. Nisem bil dobrovoljček. Imel sem veliko težav, depresij, strahov. Pri 55 ih sem spoznal, da sem imel motnjo pozornosti. To ni bila genetska bolezen, ampak vpliv stresa v začetnem obdobju.«

Biološke prilagoditve še nerojenih otrok. Znanstveniki so raziskovali posttravmatske stresne motnje in njene učinke pri ljudeh, ki so preživeli stres ter vpliv na naslednjo generacijo. Raziskovali so odrasle otroke ljudi, ki so preživeli holokavst. Našli so pomembne učinke – telesa teh otrok so bila pripravljena na morebitna obdobja lakote in stresa, čeprav ga v resnici niso doživela. Zato so njihove biološke prilagoditve, ki so jih podedovali, povzročile nasprotni učinek – potomci so bili prestrašeni, čuječi, preveč pozorni, čeprav niso vedeli, zakaj. Zato so se slabo prilagajali na okolje, ki teh njihovih sposobnosti ni potrebovalo. Morali bi biti mirni, poslušni, pridni v šoli. Nekateri dojenčki so razvili ADHD, sposobnost možganov, da se odklopijo. In tako – po zadnjih podatkih – v ZDA 3 milijone otrok jemlje stimulativna zdravila za ADHD. Pol milijona otrok pa antipsihotična zdravila. »To je edini način«, pravi Gabor, »da lahko družba nadzoruje njihovo vedenje, čeprav ne poznamo dolgoročnih stranskih učinkov dolgotrajnega jemanja na njihove možgane. Kaj se dogaja? Zakaj narašča število diagnoz ADHD, bipolarne motnje, kljubovalne motnje, avtizma, ki je v zadnjih 30 letih porasel za 40 krat? Ne zavedamo se, da otroke spočenjamo, nosimo, rojevamo in vzgajamo v vse bolj stresnih pogojih.«

Nosečnost pod stresom. Certificirana babica Anne Lenholt Hirsch pravi, da hiter način življenja, povzroča, da nas um, ki je zaposlen s klepetanjem, dela živčne. V Izraelu so imeli kraj, kamor so se porodnice umaknile za nekaj tednov, se tam povezovale in družile in v miru živele. Danes porodnico vržejo iz porodnišnice čez nekaj dni. In to je to. Industrializacija in globalizacija uničujeta tudi razširjeno družino, plemena, klane, vasi, soseske. Pred stotinami let smo imeli ob sebi razširjeno družino, danes je nimamo več. Torej imamo manj podpore, manj povezav. Manj smo povezani s starši, starešinami, izkušenimi ženskami.

Čustveno zavrti otroci bodo postali disfunkcionalni odrasli. Zarodki nosečnic, ki so jih v laboratoriju izpostavili stresu, so imeli povišan srčni utrip. Ko so se dojenčki rodili, so se odzivali na svet drugače kot novorojenčki, ki so se razvijali v »mirnih« nosečnicah. Čustvena stanja torej niso le abstraktne psihološke izkušnje, ampak imajo fiziološke korelacije v telesu – če nekdo zakriči na nas, se naše telo spremeni v delčku sekunde, poviša se raven stresnega hormona kortizola, dvigne se krvni sladkor, adrenalin, ... Če nosimo otroka, in nas je kronično strah, bodo šli vsi ti stresni hormoni in druge spojine skozi posteljico. In pri komaj rojenih otrocih se vidi, skozi kakše materine občutke so šli, ali so njihove reakcije burne ali umirjene. Izkazalo se je, da starši, ki so pod stresom, ne morejo biti v takšnem sozvočju z dojenčkom, kot starši, ki živijo mirno, brez stresa. To ni njihova krivda, ampak stres moti njihovo sposobnost uglasiti se z otrokom. To pa vpliva na razvoj otrokovih možganov, ti za razvoj potrebujejo dopamin. Če je mama fizično prisotna, a čustveno odsotna, se prav tako odraža na otroku. Če ima dojenček shizofreno mamo, bo razvil depresivno osebnost. Čustveno zavrti otroci bodo postali disfunkcionalni odrasli, imeli bodo težave pri učenju, sovražni bodo – vse to se začne v maternici. Znanstveniki so opazili, da je pri otrokih, katerih mame so bile v stalnem stresu, zmanjšan volumen možganov, večje so tudi možnosti za čustvene psihopatologije in nevropsihiatrične bolezni. Stresni hormoni prehajajo v otroka. Malo bitje samo srka in zadržuje, devet mesecev. Tudi, če mati ni čisto prepričana, ali imeti tega otroka ali ne, dobiva otrok od nje mešana sporočila, ali bo v tem svetu zaželen ali ne.

Svetovna ekologija se mora začeti z ekologijo v maternici. »Dokler se ne bomo zavedali stresa, ki ga prenašamo na otroke, ne bomo mogli nič narediti, popraviti,« je prepričan Gabor. Med prezgodaj rojenimi otroki in nedonošenčki je več smrtnosti kot pri pravočasno rojenih. Vsaka ženska na svojega otroka prenese svoje izkušnje, in to gre iz roda v rod. Tudi bolečine, slabo ravnanje, odnos moških do žensk, ki so dediščina vsake ženske. Vse to se preslika v novega dojenčka. Rojstvo in porod sta najtežja izkušnja na planetu.

Ko je otroček razumljen, je tudi ljubljen. Končno sporočila filma In utero: svetovna ekologija se mora začeti z ekologijo v maternici. Na svetu ne moremo imeti miru in dobrih ljudi, če ne vzgojimo miroljubnih, dobrih otrok. In to se mora začeti s spočetjem. Ne s porodom, temveč že s spočetjem. Torej je zelo pomembno, kako ravnamo še z nerojenim otrokom. In, seveda, kako ravnamo z njihovimi materami. Da ne ustvarjamo težkih misli in občutkov, ki gredo k našim zarodkom. Odgovorni smo za to, da delamo bolje, kot smo v preteklosti, so prepričani ustvarjalci dokumentarnega filma. Na svetu je preveč otrok, ki so zanemarjeni, rojeni in vzgojeni brez ljubezni – in dokler se spremenimo tega – se tudi svet ne bo spremenil. Ljubezen je vrsta dejanj, vrsta navezovanja, poskušanje razumeti drug drugega. Ko je otroček razumljen, je tudi ljubljen. Ko ga mamica doji in pestuje, je dojenček ljubljen. Biti razumljen je biti ljubljen.

V našem življenju je mama najbolj pomembna oseba, mama je oseba, ki nas rodi, ki nam da življenje. Če se mama dobro počuti, dojenček čuti, da živi v dobrem svetu. Če je mama pod stresom, čuti, da je svet stresen. Stres pa zmanjšuje imunski odziv. Če preveč delamo, premalo spimo, se poveča raven stresnih hormonov in naš imunski sistm splava po vodi. Če se to zgodi, ko ste v maternici, to vpliva na vaš imunski sistem za vse življenje.

Članek je bil objavljen v v reviji Zarja Jana št. 50, 10. 12. 2019.