S predporočno kraljevsko mrzlico vam bom še za teden dni prizanesla, vseeno pa sporočam, da je nalezljiva. Še pred kratkim sem vihala nos nad suvenirji s podobo bodočega para, ki niso preplavili samo stojnic, ampak tudi resne trgovske hiše, ampak sem vsak dan manj prepričana, da se ne bodo pri meni kmalu znašle kuhinjske krpe in skodelice s podobo srečnih zaročencev. Celo take s podobo princese Diane so spet naprodaj. Monarhija je večna.

 In če Britancem trenutno dvigajo nacionalni ponos zastavice z insertom »Will & Kate«, je moj dobil spodbudo s predstavitvijo slovenskega kulturnega velikana, slikarja Zorana Mušiča. Na slovenskem veleposlaništvu v Londonu so odprli razstavo tega mednarodno priznanega umetnika z njegovimi deli iz slovenskih zasebnih zbirk. Organizirala jo je galerija Zala iz Ljubljane.
 Mušič je umetnik, ki presega slovenski prostor, in ga tudi Italijani štejejo med svoje. V Benetkah, kjer je živel, delal in si ustvaril mednarodni sloves, še živi njegova dinamična vdova, tudi slikarka, Ida Barbarigo. Prihodnji teden bo italijanska galerija Estorick v Londonu odprla razstavo njunih del z naslovom »Dvojni portret« in veliko zanimanje, ki vlada v tem trenutku, je izkoristila galerija Zala. Z eksperom Gojkom Zupanom predstavljata v Londonu doslej neznana Mušičeva zgodnja dela, pa tudi poudarek slikarjevemu, v Londonu prav tako slabo znanemu, slovenskemu izvoru.
 Elegantni, čeprav majhni prostori slovenskega veleposlaništva so idealni za »butične« vrhunske razstave. Med povabljenci so bili specialisti za Mušiča, kustosi, galeristi, kritiki, direktorica Italijanskega kulturnega inštituta, pač ljudje, ki bodo o Mušiču odslej vedeli nekaj več – da je bil po izvoru Slovenec in iz dežele z vrhunskimi vini.
 Na razstavo sem pripeljala Jochena Wittmanna, londonskega dopisnika za številne nemške regionalne časopise. Na veleposlaništvo je prišel s približno idejo, kje Slovenija leži, odšel je s poznavanjem Mušiča in z imenom belega vina iz Goriških brd, s katerim so mu postregli na sprejemu. Mislim, da bo prihodnje počitnice več nemških novinarjev preživljalo po vinskih kleteh okrog Mušičevih krajev. 
 Po razstavi smo se naložili v dva taksija in šli večerjat v legendarno indijsko oziroma indijsko-muslimansko restavracijo Khans v Zahodnem Londonu. Kuhajo samo meso »halal« (zaposlitvena priložnost za tistega guantanamovskega mesarja, ki ga Slovencem obeša premier Pahor!) in ne strežejo alkohola, hrana je pa božanska. Lokal v nasprotju z večino indijskih ni »pajzelj«, ampak ima dekoracijo, vredno templja Tadž Mahal.
 Z Jochenom sva potem na podzemski železnici komentirala pomen kraljevine za Britance, to kombinacijo ustavne vloge, pa ljudi, ki se po genskem naključju znajdejo na prestolu, in neprekosljivega pompa. Še bolj kot kraljevska poroka čez nekaj tednov bo monarhijo definirala proslava 60-letnice vladanja kraljice Elizabete II., Williamove babice, ki bo čez dobro leto, točneje 3. junija 2012, nekaj pred olimpijskimi igrami.
 V počastitev kraljice bo prihodnjega junija po Temzi zaplula največja flota zadnjih 400 let. V primerjavi s takratno rečno povorko, ki je počastila vrnitev kralja Charlesa II. iz pregnanstva in obnovo monarhije po angleški državljanski vojni, se bo tokratna financirala iz prostovoljnih prispevkov.
  Naj se odrečem kuhinjski krpi Will & Kate in se raje z jadrnico in orjaško slovensko zastavo pridružim kraljičinemu jubileju?

Piše: Jana Valenčič                                  Jana št.15, 12.4.2011