Spoznala sta se pod veličastnimi vršaci v Gozdu - Martuljku. Marija Mojca Vilar, slikarka, je tam z enega brega potoka Martuljka bosonoga stopala proti njemu. Anton Komat, samostojni raziskovalec in Janin kolumnist, je z drugega brega k njej prihajal z naročjem knjig. Tam se je torej začela njuna skupna zgodba in od tam sta na svoj čudoviti vrt v Domžalah prinesla kamne, pa seveda še iz drugih slovenskih rek, in tako zaokrožata svoje malo vesolje. Vhod v njun vrt krasi mogočen šipek, ki je bil še nedavno odet v bele cvetove. S pročelja hiše nato obiskovalca pozdravi Mojčina freska Frančiška Asiškega in ga popelje do drugih njenih slikarskih umetnin na zidovih, od modrega slončka Ganesha do skarabeja iz Egipta. Vrt sta namreč prepletla s simboli iz krajev, ki sta jih obiskala, in s prvinskimi elementi, od lesa, kamna, vode, zraka do ognja. Ob tabornem ognju, ki ga zakurita sredi zelenice, namreč rada posedata s prijatelji. "Najin vrt razumem kot odnose med živimi bitji. Na njem pletem mrežo odnosov, Mojca mu daje umetniško vrednost," pripoveduje Anton Komat, samostojni raziskovalec. "Vsak vrt je portret človeka in o svojem urejevalcu največ pove. Vrt je najin raj, je mir, je poligon inspiracij, je zatočišče, je rezultat snovanj, je zelena povezanost, srce in pljuča. Je najboljša duševna in telesna hrana, ki jo sama znam pripraviti po starodavnih, preprostih in odličnih receptih svoje mame. In jo seveda, če se le da, vedno zaužijeva zunaj na vrtu," je dodala njegova življenjska sopotnica, slikarka Marija Mojca Vilar, ki poučuje slikarstvo na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Lipa Domžale in je predsednica Društva ljubiteljev narave in starodavnih modrosti Gozd. Več v Jani, 27.7.2010