Po dežju vedno pride sonce. Nič čudnega, da je posijalo tudi na začetku prejšnjega tedna, ko je v Slovenijo prisvetila ena največjih osebnosti našega časa, štirinajsti dalajlama. No, očitno sicer še vedno ne dovolj velik človek, da bi se z njim utegnil pomuditi vsaj kateri od dostojnih politikov. A kaj hočemo, nešteto kritik in neodobravanj ljudi najdete na spletnih straneh, zato o tem ne bom izgubljala besed. Toliko drugih drobtinic iz zakulisja tega veselega dogodka sem vam hotela natresti.

Dobrodošlica po slovensko

V temno sedmico z belo-modrim propelerjem na pokrovu avtomobila v lasti slovenske vlade, ki jo je brez težav posodila za prevažanje tibetanskega voditelja – ker to pač najverjetneje ne bo prihrumelo na kitajsko uho –, so pomembnega potnika najprej želeli posesti na zadnji sedež. A si je iskri gospod z utemeljitvijo, da je iz prve vrste boljši pregled, priboril želeni sedež. Da se razumemo, 75-letni budistični menih je brez vozniškega izpita in se za promet zanima veliko manj kot za vse preostalo, kar lahko opazuje iz avtomobila.

Karavana, ki ga je spremljala čez Trojane, ni ravno polzela v skladu s cestno-prometnimi predpisi, ki veljajo za nas smrtnike. Šlo je tudi veliko prehitro za postanek ob slastnem krofu. Na koncu sicer ni bilo nobene škode, saj je otroško razigranega mladeniča po duši v hotelu Habakuk poleg pisane množice oboževalcev, mariborskega župana Franca Kanglerja in nekaj drugih pomembnežev pričakala tudi prava slovenska dobrodošlica.

Pripravila jo je Slavica, skromna gospa srednjih let, ki ima doma v Dvorjanah, kjer premorejo družinski vinotoč, svojo krušno peč. V njej je spekla osem vrst kruha in priznala, da je ob peki, ki jo je začela tisti veseli dan ob štirih zjutraj, v njenem domu dišalo še posebno vznemirljivo. Dejala je, da je imela malo treme, a da se je vse dobro končalo. Ker so ji povedali, da je štirinajsti dalajlama precej sladkosneden, je zraven kruha vrgla na žerjavico še orehove rogljičke, pletenice, slanike pa je potresla s sezamovimi, lanenimi in sončničnimi semeni. Seveda pa ni šlo brez naše ljube potice, ki jo je spretno zvito in skrbno pomazano z razžvrkljanim jajčkom spekla v prastari lončeni posodi. Jasno, na ognju iz samih bukovih drv.

Ko smo že pri hrani ...
Ker gre ljubezen skozi želodec tudi pri njegovi svetosti, naj se za trenutek pomudim še v njegovem štajerskem domu. Suito je skromni gospod delil s samim seboj. Ne zato, ker bi bil posebno skopuški, temveč ker ima v življenju precej drugačen urnik od večine prebivalcev tega planeta.

Več v Jani št.15, 13.4.2010