»Posta se bojijo samo tisti, ki imajo o njem napačne predstave,« pravi Lojze Peterle. Prav te si prizadeva spreminjati in spodbuditi še koga, naj se odloči za zdravje, ne za bolezen. Lojzetu Peterletu je post pomagal v boju z rakom. Njegova izkušnja je zgovoren dokaz, da je post veliko več kot zgolj odpovedovanje hrani. O tem govori tudi njegova nova knjiga, dnevnik 42-dnevnega posta, ki ga je začel na prvi dan novega leta 2006. V Jani ekskluzivno objavljamo še zadnji odlomek iz te, še neobjavljene knjige!

Torek, 24. 1. 06
Po prijetnem prebujenju po dvakrat opravim vse telovadne vaje. Tako me nagovarja telo. Počutim se lahkega, brez ovir, brez vsakršne bolečine in z jasno glavo. Buden, po zenovsko pozoren in radoživ. Do konca posta po Breussu mi manjka še osemnajst dni. Odštevam in se veselim.
Sobota, 28. 1. 06
Ura je tri. Hotel sem priti na tekoče z dnevnikom. Na začetku osemindvajsetega dne imam skoraj devetdeset strani. Začeti bom moral razmišljati o novem naslovu. Doslej sem mislil na Mali postni dnevnik.
Tehtnica kaže 74 kg. Torej 12 kg manj. Tokrat gre hitro. Pri dosedanjih dveh štiridesetdnevnih postih sem obakrat izgubil po trinajst kilogramov. Pozna se, da dosledno hodim po dve uri.
Idealna teža? Tista, pri kateri se počutiš najbolje. Res se počutim kot že dolgo ne. Utrujenosti ne poznam. Opolnoči sem buden kot ob sedmih zjutraj.

Zjutraj izvem, da bo Branka potrebovala avto. Kličem P., ali bi me lahko D. potegnil na Pokljuko. Pokaže se, da ima že polno. P. vedno najde rešitev. Čez pol ure me že čaka L. Peljeva se na 14. smučarski tek politikov, gospodarstvenikov in diplomatov. Gre za eno redkih prireditev, pri kateri strankarsko merilo stopi na stran in se je udeležujejo ljudje zelo različnih prepričanj. Podobno je s tekmo na rolkah na Lomu nad Tržičem. Oboje smo začeli krščanski demokrati z neumornima Vinkom Grašičem in Gustijem Mencingerjem. Prijelo se je, ker smo bili odprti in kakovostni.
Segrejem se z dvema krogoma. Ne bi škodilo, če bi se pred nastopom še bolj zadihal. Na prav visok rezultat nisem računal, pa ne zaradi posta, ampak zaradi samo štirih treningov. Kljub temu za več kot minuto izboljšam lanski dosežek.
Z gospo S. se dlje pomudiva pri postu. Zanima jo, kako mi gre pri osemindvajsetem dnevu posta. Nisem mogoče oslabel? Ne, okrepil sem se. Priporočim nekaj postne literature.
Rečeva tudi nekaj besed o strankah. V javnem mnenju NSi in SLS ne dosegata visokih odstotkov. Žalostno je gledati našo pozicijo na repu lestvice tik nad Desusom in poslušati naše voditelje, da nas mediji ne marajo.
Post obravnavava tudi z novinarko Financ. Redki ljudje so poučeni o delovanju posta.
Pri sosednji mizi v biatlonskem središču spoznam nekdanjega smučarskega reprezentanta E. Pove, da je njegova mama že pred leti premagala raka in bi se rada pridružila mojemu društvu rakavih pacientov. Potem smo spet pri postu.

Pri naslednji mizi sklenem kupčijo z G. Seznani me z revitanom, nastavkom za vodne pipe, ki okrepi energijsko vrednost vode in učinkuje tudi zdravilno. Zadeva se mi zdi toliko zanimiva, da se odločim za nakup.
Pri razglasitvi rezultatov ima Gusti Mencinger posrečen in zanj nenavadno dolg govor s povzetkom v angleščini. O ameriškem veleposlaniku Robertsonu pove, da bi bila njegova slovenščina še boljša, če bi Slovenci z njim več govorili po slovensko. Pri ameriških veleposlanikih je od začetka standard, da pridejo v Slovenijo z že kar dobrim znanjem slovenščine.
Gusti se spomni, kako je bilo na prvem teku, ko me je proti cilju nekoliko zanašalo, pa sem ob spodbujanju navijačev zaklical: »Vlada še ni padla.« Pa še res je bilo.
Spoznam novega irskega veleposlanika g. Mac Cava in njegovo gospo. Gospa je prvič tekmovala in ji je dobro šlo.
Za konec z muzikantom zaigrava valček. Nimam s seboj kromatičnih orglic, da bi zaigral Mozartovo Uspavanko.
Nazaj me pelje J., moj nekdanji šofer in mož za vse. Našel je še kar dobro službo.

Doma se nemudoma spravim v kad in spustim vodo skozi komaj kupljeni nastavek. Res je občutek drugačen kot sicer. V vodi preberem več o pozitivnih učinkih naprave. Bere se resnično obetavno ... Bomo še poskušali.
Za sprostilno vajo in sok ni časa, ker me kličejo na POP TV, da bi komentiral Drnovškovo najavo o ustanovitvi gibanja Pravičnost in razvoj. V tej Drnovškovi pobudi ne vidim namena, da bi se vrnil v model politike, ki se je je udeleževal kot predsednik vlade ali predsednik stranke. Menim, da je to izraz njegove osebne notranje spremembe, ki ga navaja na več humanizma. Želim, da predsedniku uspe, pa tudi, da bi bilo več pravičnosti doma.
Nedelja, 29. 1. 06
Spet se mi pisanje potegne čez polnoč. Šele zdaj pogledam sobotno Delo. Zgodba o odstavljenem državnem sekretarju K. ni prijetna, Rupel napoveduje v odnosih s Hrvaško več »plodnih dvostranskih stikov«. Daj Bog! To postaja dolgočasno in v očeh evropske politike težko razumljivo. Rupel omenja, da nas v času našega predsedovanja lahko doleti usklajevanje evropske ustavne pogodbe. Prav verjetno. Na to je res treba misliti že zdaj.
Kliče Ožbej, da bo prišel pozneje. S prijatelji grejo še na sobotni biljard. Do polnoči je delal kot natakar pri Škofu. Jaz sem tak poklic kot študent opravljal v Švici. Zanimivo in poučno. Nimam nič proti, da si kakšen tolar zasluži tako.
Ura je ena. Buden sem kot ris. Verjetno zaradi pokljuškega kisika, žive vode in večerne razgrete politične razprave. Odločim se, da se bom pomirjal z Mozartom in malo pomeditiral.

Poslušam Manuela Barrueca na kitari: variacije na Mozartove teme, op. 9 iz Čarobne piščali in še kaj. K temu berem dr. Dahlkeja (Ruediger Dahlke, S postom do zdravja – celovit program postenja, Mavrica, Celje, 2004). Dahlke ima več kot petindvajset let izkušenj pri organiziranju in izvajanju postov. Iz knjige diha njegova postna in medčloveška izkušnja. Piše zelo prijetno in prepričljivo.
Ker mi po tem še ne gre na spanje, si pomagam s sprostilno vajo.
Po petih urah sem ob sedmih popolnoma buden. Kraljevski občutek, ko se počutiš zdravega, lahkega, vedrega, polnega energije. Koliko ljudi je veselih samega sebe in svojega stanja? Kako si lahko vesel življenja, če greš samemu sebi na živce? Če te marsikaj boli in skrbi? Ko bi ljudje vedeli, kako preprosta in uspešna je postna pot. Ne zahteva univerzitetne diplome, samo nekaj odgovornosti in volje do samega sebe ter spoštovanje nekaj razumljivih pravil.