»Rad igram čudaške like. Kdo bi utegnil reči, da je je to povezano z nekim skritim delom moje osebnosti, a po mojem je stvar veliko preprostejša: normalni ljudje pač niso zanimivi,« je rekel Colin Firth, možakar, ki si je z igranjem zapetih resnobnežev, ki ne znajo pokazati svojih čustev, priigral prav lepo kariero. En natanko tak mu je pred dvema tednoma prinesel celo oskarja.

Melone so iz mode: On seveda v resnici sploh ni tak, zagotavlja. »Pri svojem delu večinoma igram prav take Angleže, kakršen jaz sploh nisem – mitološki zatrti lik. Zdaj že težko kakšnega takega srečaš. Dam vam sto funtov za vsakega, ki ga srečate po londonskih ulicah korakati z melono in dežnikom, pa ni namenjen na maškarado.«
Vsega je seveda kriv čisto sam, saj je v igralski karieri, čeprav je igral tudi drugačne like, najbolj znan po junakih, ki veliko čutijo, a malo pokažejo. Na te ima Colin Firth praktično monopol, vse pa se je začelo s slovito televizijsko serijo Prevzetnost in pristranost iz leta 1995. Vlogo Fitzwilliama Darcyja je večkrat odklonil, a nazadnje sprejel – s povsem nepredvidljivimi posledicami. Vzburil je domišljijo žensk širom po svetu, še posebej v prizoru, ko zleze iz vode z mokro srajco, ki se mu lepi na telo. Postal je malce obotavljiv in zelo presenečen seksualni simbol, a se zaradi tega, da je postal praktično poosebljenje romantičnega junaka, nikoli ni zares jezil – predobro ve, kaj vse dolguje gospodu Darcyju. »V čisto vsakem filmu, ki sem ga posnel po Prevzetnosti in pristranosti, je kakšen prizor, po katerem nekdo reče, no, zdajle si pa po mojem ubil gospoda Darcyja, a to je lik, ki nikakor noče umreti. Tava tu nekje in ne morem ga obvladati. To me nikoli ni motilo, če ne bi bilo njega, bi mi šlo morda slabo. … Najbrž bo on moja rešitev, ko bo edino, kar mi bodo še ponujali, odpiranje supermarketov v pumparicah in lasulji.«
In vas zato ne bi smelo presenetiti, da je na vprašanje, katere so najpomembnejše ženske v njegovem življenju, odgovoril: »Moja mama, moja žena in Jane Austen.«

Saj.

Darcy na Marsu: Ena od žensk, ki ni mogla pozabiti gospoda Darcyja v mokri srajci, je bila tudi kolumnistka in pisateljica Helen Fielding, ki je o zelo podobnem sodobnem gospodu Darcyju pisala v kolumni in potem še knjižni megauspešnici Dnevnik Bridget Jones. In je Firtha prosila, naj ga upodobi v filmski verziji. On je »verjetno v duhu pregovora, če jih ne moreš premagati, se jim pridruži«, kot je pojasnil, pristal. In gospoda Darcyja zaigral še dvakrat, v Dnevniku Bridget Jones in v nadaljevanju. In še vedno ni čisto odnehal: v filmu St. Trinians (2007) je pes po imenu Darcy, ki ga njegov junak po nesreči ubije.

»Če bi se dvajset let šolal za astronavta, bi v časopisu še vedno pisalo: Darcy je pristal na Marsu,« je rekel. Hej, zakaj pa izziva?
In ne, življenje seksualnega simbola po vsej verjetnosti ni bilo tistoo, kar so si za prihodnost prvorojenega sina predstavljali njegovi starši. Trije od njegovih starih staršev so bili misijonarji, oba starša sta bila rojena v Indiji in sta profesorja, in čeprav se je Colin Andrew Firth (septembra 1960 – devica, jasno) rodil v veliki Britaniji, so ga komaj dva tedna starega odnesli v Nigerijo, kjer je preživel prva leta življenja. Pri petih letih je prvič nastopil v šolski predstavi, pri desetih je bil v dramski delavnici in pri štirinajstih je zagotovo vedel, da hoče postati igralec.
Njegov mlajši brat Jonathan, ki je tudi igralec (imata pa še sestro, ki ni), je avtor slovitega citata, ko je, osupel nad tem, da naj bi Colin igral gospoda Darcyja, vzkliknil: »Pa saj ta naj bi bil vendar seksi!«

Druge dežele: Colin je, zvest svoji odločitvi študiral igralstvo, in leta 1983 najprej zablestel na odru v drami Another Country, leto pozneje pa je debitiral prav s filmom, posnetim po tej odrski uspešnici (čeprav v drugi vlogi). Njegova ne zelo bleščeča, a vsega spoštovanja vredna odrska in filmska kariera je doživela hud udarec, ko se je Firth med snemanjem Formanovega filma Valmont (1989) zaljubil soigralko Meg Tilly in se preselil k njej v Kanado. Film je imel smolo, da je prišel v kino malo za Nevarnimi razmerji, posnetimi z zvezdniško zasedbo po istem romanu. Valmont je prinesel nekaj slave takrat neznani Annette Bening, za Firtha pa ni naredil veliko, predvsem zato, ker se je igralec za nekaj let izgubil na kanadskih prostranstvih. Za karirero tega ne priporočam, je rekel pozneje. Leta 1990 sta z Meg dobila sina, Firth je bil tudi očim njenima otrokoma iz prejšnjih zvez, po nekaj letih pa sta se razšla, in on se je vrnil v domovino, čeprav sta ostala v dobrih odnosih.
Naslednja velika ljubezen je bila Jennifer Ehle, soigralka iz serije Prevzetnost in pristranost. Romanca je trajala kakšno leto, a preden so tabloidi to opazili, je bilo že vsega konec, Firth pa je takrat že srečal žensko svojega življenja – na snemanju filma Nostromo je srečal Italijanko Livio Giuggioli, takrat asistentko produkcije, ki je leta 1997 postala njegova prva in doslej edina žena in mu rodila dva sina.

Rad je igralec, pravi, a še raje živi v resničnem svetu. »Všeč mi je resničnost, rad hodim v trgovino. Nočem zaiti tako daleč od tega, da bi bili moje življenje telesni stražarji in vila v Hollywoodu.« In tako živi med Londonom in Italijo, vadi lokostrelstvo, je precej politično aktiven – znan je primer, ko je preprečil deportacijo azilanta iz Konga – igra kitaro in pisateljuje. Njegova novela Department of Nothing je izšla v zbirki, ki jo je uredil Nick Hornby. »Pisanje je že leta moj hobi. Rad pripovedujem zgodbe, rad berem, rad si izmišljam stvari. Nikoli nisem gojil posebnih ambicij, da bi izdal knjigo, zato je pisanje tudi ostalo nekakšen hobi.«
Avtobiografije, sklepamo, torej še ne bo kmalu v knjigarnah.