Za uvod pomislimo na navadni šipek (Rosa canina), ki raste pod daljnovodnim stebrom ali na gmajni, kjer se že dolgo ne gospodari. Zraste v velik, velikanski grm, tudi tri metre visok in ob tej višini širši kot daljši. Ko cveti, je cel grm prekrit s cvetovi – toda samo prekrit. Notranjost grma je jalova in polna z leti nakopičenih suhih vej. Približno to se nam zgodi, če ne obrezujemo vrtnih vrtnic: vedno večje so in cvetijo le na vrhu grma. Ob tem so cvetovi manjši kot na obrezani vrtnici in v listnem goščavju si spletejo varno gnezdo listne bolezni. Vrtnice so rastline in živijo drugače od nas, ljudi. Nam ura teče v vnaprej določeni smeri in čisto vsi deli našega telesa s starostjo opešajo. Pri vrtnici je vsak enoleten poganjek enako mlad kot poganjek pri sadiki! Tu tiči glavni razlog, zakaj vrtnice obrezujemo: da spodbujamo rast mladih in močnih poganjkov in da letno odstranjujemo vse staro in opešano. Z obrezovanjem vrtnico dejansko ohranjamo mlado in mladostno razpoloženo – cvetivo. Če ob tem še lepo skrbimo za njeno prehrano, za zdravje in jo zalijemo ob suši, je tudi na stara vrtnična leta privlačna kot mladenka.
Kako začnemo?
Preden zarežemo in zažagamo, se moramo vprašati, kakšne vrtnice imamo na vrtu. Pri obrezovanju obstajajo izjeme, ki jih ne režemo spomladi. To so starinske vrtnice, ki cvetijo samo junija in nato niti malo in niti po pomoti nič do naslednjega meseca rožnika. Te pustimo lepo pri miru, rezali jih bomo po cvetenju. Običajno rastejo kot precej močni grmi in spomladi iz njih izrežemo samo polomljene in očitno mrtve veje. Da je veja mrtva, na njej piše z velikimi črnimi črkami. Vse vrtnice, ki v letu cvetijo ponavljavo, režemo marca. To velja za notranjost Slovenije, kjer je ob normalnih letih normalna zima. Ob morju vrtnice sploh ne »grejo spat«: ne padejo v mirovanje, zato jim listi ne odpadejo in so videti kot iz hladilnika: mirujejo, a z nastavljenimi popki. Zaradi vetra so sicer videti nekoliko utrujene in oguljene, a kljub temu v pozoru čakajo, da se prebudi pomlad, in takrat takoj začnejo brsteti. V Primorju zato obrezujemo že februarja ali celo januarja, torej prej, preden vrtnice odženejo.
V celinskih razmerah obstaja pomočnica, ki zavpije, da je zadnji čas za rezanje vrtnic. To je forzitija, ki cveti tako rumeno, da je ni mogoče prezreti. Nabrusimo škarje, vzamemo sadjarsko žagico – in ju takoj odložimo. Prvo obrezovalsko orodje je motika. Razgrnemo vse kupčke, s katerimi smo novembra osuli občutljivo »sortno srce« naših ljubljenk. Očesa, ko so že prebujena, so silno krhka in odpadejo ob dotiku, kaj šele ob sunku z motiko. Če že katerega izgubimo, naj bo to pred obrezovanjem. Razgrinjanje kupčkov združimo s prvim pletjem grede. Če nismo gnojili pred zimo s hlevskim gnojem, pognojimo zdaj s kompostom. Več o gnojenju v nadaljevanju.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.
