Ampak tudi nam ni treba nič zavidati. Do Tolmina in še malo naprej je pihala divja burja, no, vsaj zame divja, domačini se niso kaj dosti pritoževali. Burja je odganjala oblake, pa tudi opravila svojo drugo nalogo: ogolila je drevje listja, misleč, da bo zapadlo veliko snega. Tako se pač narava poskusi obvarovati pred lomljenjem vej in dreves. Ljudje pa vemo, da zime niso več takšne, kot so bile pred leti. In ljudje vemo, ampak se še vedno ne zavedamo, kaj to pomeni.
Prebrala sem, da se tokratni luni pravi tudi bobrova. V čast pridnim bobrom, ki še vedno kopičijo svoje zimske zaloge in popravljajo jezove ter svoje domove pod vodo. In tudi to, da bi morali te dni dobro zatemniti okna, ker tako svetla luna povzroči motnje spanja. Si pa mislim, da tudi to ne bi veliko pomagalo. Luni je vseeno za zatemnjena okna in zaprta vrata. Že najde svojo pot. Še celo vse zvezde je nocoj zasenčila … Kaj pravite, naj sploh grem spat ali ne, hehe?
In burja, ki je danes pometala z listjem na poti v frnjažo, mi je navlekla vprašanje: kdaj umre listje? Tisti hip, ko zapusti svojo vejico, ki mu je dajala hrano vse njegovo kratko življenje? Takrat, ko je že na zemlji, pa vendar se zdi, da ga njegove barve še delajo živega? Ali pa takrat, ko zmečkan, razpadajoč in neprepoznaven obleži na robu poti? Je njegovo življenje podobno človeškemu? Nekateri ljudje so živi, pa ne živijo življenja, nekaterim ni bilo niti dano, da bi se ga veselili, nekateri životarijo … Ah, burja in polna luna in še kaj tudi iz mene izvabijo čudne misli.
Danes sem pred delovnim centrom, ko sem čakala Janeka, opazovala kosa. Pametno se je odločil, da ne bo letal in opletal po zraku. Za živo mejo je kopal s kljunom po mahu, drobni koščki mahu so letali po zraku, kosovo perutničko je privzdigoval močan veter, bolj je veter zavijal, bolj besno je kopal kos, hehe. Vsaj tako se je zdelo. In prav zaželela sem si, da še dolgo ne bo snega.
Če si midva, srečneža, zaželiva malo zimskega vzdušja, se zjutraj zapeljeva v Čezsočo. Odkar vasice ne doseže več sonce, se je odela v debelo ivje. Pravzaprav se je okrasila z ledenimi konicami, vsako jutro se zdijo debelejše in daljše. Bleščijo se, pravzaprav zableščijo, in spet izginejo, kot kakšne junijske kresničke. Ko zapustiva najostrejši ovinek na cesti, pa izgine tudi ivje. Vsak dan ga stopi zimsko sonce. Na nekaterih predelih cesto zakrijejo meglice iz Soče. Reka je toplejša od zraka, nikoli ne zamrzne.
Preden se odpraviva z Janekom v Tolmin, ogrejem avto in še s šip mi ni treba zdrgniti tankega ledu, ki se čez noč zažre v steklo. Janek napiše v navigacijo najin cilj in vstavi ključek s svojo glasbo. Jaz na hitro zmolim kakšno svojo molitvico njegovemu angelu, da se ne bi prevečkrat zataknil. Zadnje čase ključek namreč ali zebe, ali je še zaspan, ali pa izrabljen … kdo bi vedel? In ravno takrat, ko se Janek lepo na toplem nasloni na sedežu in uživa, glasba utihne. Malo stoka, ponavlja kakšno noto … v nedogled.
Kar vidim, kako se Janek zgrbi na sedežu in me s pogledom prosi za pomoč: popravi mama, naredi nekaj! Slaba volja se vleče v avto kot tista megla iz Soče, vidim. No, potem sledijo moje tehnične spretnosti, haha. Ključek iztaknem in ga potresem, pa popiham, mu povem še kakšno krepko in ga vtaknem nazaj. Včasih pomaga, včasih ne. Če ne pomaga, pobrskam za drugim in ga priklopim ter tako ogoljufam program na radiu. No, tako si jaz predstavljam tehniko, in navadno celo uspe. Če pa ne, se poskušam pošaliti: »Janek, odpri okno, pa bova ključek vrgla v jarek!« Grdo me pogleda, potem ključek in radio, češ, ti pa res znaš pomagati, naredi že kaj!
Včasih se smejem, včasih mi že tudi ni do smeha. Ne bi nama odpadla ušesa, če bi poslušala še kaj drugega. Potem se spet zavem, da Janek to potrebuje, da obdrži svoj svet na tečajih. Njemu ne bodo odpadla ušesa, no, saj meni najbrž tudi ne, ali ne?
In Janek seveda ne odpre okna, hehe, jaz pa ključka tudi ne bi vrgla ven. Zavem se, da govorim traparije. Ampak tudi traparije včasih razbremenijo človeka, kaj hočemo.
Včeraj, ko sva prišla domov, pa naju je pred vrati čakal paket. Najprej sem pomislila, ali so me že spet srbeli prsti in sem kje kaj naročala. Ker to naredim bolj redko, no, razen knjig, sem si oddahnila: saj se znam zadržati!
Janek je prinesel škarje in sva prestrigla ovojni papir. Zagledala sva prelepo srebrno škatlo in v njej zapestnico iz klekljane čipke, v srčastem okviru pa klekljano podkev. V pismu je prijazna gospa Marija napisala, naj se Janeku v podkev ujame veliko sreče, zdravja in dobre volje.
Tako se mi je milo storilo! Pomislila sem: še ena prijazna gospa, še eden dober človek, ki je v mislih z nama! Kolikokrat je morala gospa Marija križati, sukati, pretikavati kleklje ter drobno srebrno in belo nitko? Podarila nama je, poleg svojih misli, tudi svoj dragoceni čas! Najlepše darilo, dragoceno darilo! Iz srca sem hvaležna! In ja, zagotovo se bomo videli, gospa Marija!
Če mislim, da polna luna, pa burja, umirajoča narava v jeseni, oblačni pokrov nad glavo, pokvarjen ključek z glasbo … prinesejo samo nadlogo, vedno je še nekje nekaj lepega zraven. Morda skrito očem, zato pa pusti s srcu sled. Kot je sporočilo gospe Marije.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
