Rada sem bila pri teti Olgi na počitnicah, ki so včasih znale biti divje, ker je bila spontana in ni marala nobenega reda. Antipod moje mame. Pri njej sem spila svojo prvo kavo, prvo rakijo, dala mi je prvo cigareto v roko in peljala me je na prvo pravo zabavo. S plesom in živo glasbo.
Mamina starejša sestra Rada pa je bila drugačne sorte. Bila je profesorica književnosti v srednji šoli, vedno je brala, njena hiša je bila polna knjig, celo v kopalnici in stranišču so imeli bralne police. Antipod moje mame. Oboževala je ruske pisatelje, vsako leto sem morala s sestričnama prebirati dela Dostojevskega, Čehova in Tolstoja, in potem smo razpredale z njo, čemu, kdo in zakaj. Z mano in svojima dvema hčerkama je ob poznih popoldnevih, ko je vroče poletno sonce začelo ugašati in je bilo končno prijetno sedeti na njenem vrtu, pripravila čajanko. S piškoti in sladkorčkom v kockicah, ki smo jih punce pazljivo spuščale v tanke porcelanaste skodelice.
Všeč mi je bila njena mirnost, občudovala sem njene pisane svilene turbane, ki jih je nosila zaradi raka in jih naročala iz Istanbula. Postali so njen zaščitni znak in nosila jih je vse do svoje smrti.
Teta Rada je bila edina ženska, ki sem jo poznala, ki ni znala oziroma ni hotela čuvati stvari. Pri njej smo vedno jedli iz lepih krožnikov, juho je ponudila v starinski porcelanasti češki jušni posodi, porisani z vrtnicami. Tudi krožniki na mizi so bili različni, vsak je bil iz nekega svojega jedilnega servisa, ki so jih naše mame in tete pred 40 leti z avtobusi tihotapile iz Češke ali Turčije.
Ta odnos oziroma neodnos do materialnih stvari sem podedovala po njej. »Vse je za ponucat,« je rekla teta Rada, »nimamo kaj šparati, kdo ve, kje bomo jutri.«
Zato tudi sama doma nimam dveh enakih krožnikov. Ni mi uspelo, da bi v preteklosti ohranila kak servis cel in nepoškodovan, preveč selitev je bilo vmes. Pa niti praktično se mi ne zdi, da na neke krožnike pazim kot na punčico svojega očesa in jih skrivam leta v omari samo zato, da jih bom uporabila nekajkrat v življenju. Niti ne vidim nekega nadstandarda v tem, da 20 let ješ iz istih krožnikov. Zato so moji krožniki pisani in različni, tako kot je drugačen vsak naš dan, niti dva nista enaka. In prav tako ne najdem dveh oseb, ki bi bili enaki. Kot nista enaka niti dva onkološka bolnika.
Nekateri so raka podedovali, nekateri so si ga nakopali z nezdravim življenjem, tretjim ga je pripeljal stres …, ni skupnega imenovalca. In nimam recepta, kako se izogniti bolezni, vem pa, kako jo lahko dobite.
Bodite odgovorni, delavni, samokritični, cenite medsebojne odnose, žrtvujte se za druge, dajajte veliko in kakovostno, skrijte žalost in jezo. Pokažite svetu samo svetlo stran svoje osebnosti in krivite sebe za vse, kar je šlo narobe. Krotko in z nasmehom prenašajte podlost drugih ali njihovo agresijo in manipulacije. Ne upirajte se sistemu, sklonite glavo in z nasmehom pojejte vse, kar vam servirajo ljudje, tudi tisti, ki jih imate raje od sebe.
To bi bil grob opis, kako postati onkološki bolnik. Rekli boste, pa saj vsakdo od nas lahko zboli. Res je, ampak človek, ki ima opisane lastnosti, bo zagotovo zbolel prej. Zato ni dobro, če gazimo po svojih občutkih samo zato, da se bodo drugi počutili bolje. Včasih nam življenje tudi zapre neka vrata, ker meni, da je čas, da gremo naprej. To je dobra stvar, ljudje se pogosto ne želimo premikati, dokler nas okoliščine ne prisilijo k temu. Kadar mi je najhuje, se spomnim na to, da bolečina ne pride brez razloga. Je sicer neizogibna, moje trpljenje pa je izbira. Bolečino je mogoče premagati, pretirano trpljenje pa je profesionalni morilec, ki nikoli ne zgreši svoje tarče.
Ko gre nevihta mimo mene, se nikoli ne spomnim, kako sem jo preživela. Pomembno je samo to, da sem jo. Ena stvar pa je gotova: ko jo preživim, nisem več enaka oseba kot pred njo. Verjamem, da prav zato obstajajo nevihte v našem življenju. In bolečina tudi. Poznam dve vrsti bolečin. Prvo, ki nas poškoduje, in drugo, ki nas spremeni. Ko se življenju prepustiš, namesto da se mu upiraš, ti obe bolečini pomagata, da se razviješ. V boljšega in močnejšega sebe.
Kot jastog, o katerem sem vam pisala pred meseci. Ob vsakem bolečem pritisku se ta žival skrije pod kamen in odvrže oklep, ki ji je zaradi stiske postal premajhen. Vzame si čas, diha, zgradi boljši in močnejši oklep ter se vrže nazaj v morje, v nove izkušnje, odnose, zgodbe … Ko bo preživel novo nevihto, bolečino, poraz, bo mojster ponovil postopek. Nič čudnega torej, da so jastogi tako okusni. In dragi tudi.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
